Sokrat, eden najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom, ki je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabšo hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš ne čevljev ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je veliko svobodnejši od Antifonta in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako poskušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi čisto preprosta hrana. Sreče ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je vprašal. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč popolnoma dovolj, da ga varuje pred mrazom. »Se ti torej ne zdi, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in končal: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«