Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
"Kapitalizem smo v komunizmu jemali kot zlo, saj je dopuščal tisto, česar v Sovjetski zvezi nismo poznali: brezposelnost!"
Ko se človek odpravi intervjuvat sogovornika, o katerem v različnih člankih na spletu med drugim lahko preberemo, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej naivno pričakovati, da bi izvedeli prav vse želeno. Tako na primer nismo dobili potrditve, ali je moral 67-letni Vladimir Jakunin, nekdaj menda tudi član KGB-ja, s položaja predsednika ruskih železnic odstopiti, potem ko je predsednik Putin izvedel, da je njegov 40-letni sin Andrej zaprosil za britansko državljanstvo.
Smo pa denimo izvedeli, kako je Jakunin spoznal svojo ženo. “V šoli smo tekmovali z drugimi razredi, naš je bil najboljši, zato smo dobili priložnost, da obiščemo Talin. Moja učiteljica, takrat je bila stara 27 let in meni, 16-letniku, se je zdela izjemno stara, je pristopila k meni in me prosila, da bi z nami na pot šli še dve dekleti iz paralelke. Nisem se strinjal z njenim predlogom in na koncu sva sklenila kompromis, da gre lahko z nami le ena. Šest oziroma sedem let pozneje sem se s tem dekletom poročil.”
Leta 1985 je Jakunin postal član sovjetske diplomatske misije pri OZN v New Yorku. “V tistem času je to potekalo približno takole: poklicali so me na sedež partije in me vprašali, ker sem bil mlad, pameten, poročen in ker poleg tega govorim tuje jezike, ali želim, da me izurijo za predstavnika svoje države v tujini. Edini odgovor na tako vprašanje je bil seveda da!” Na Združene narode ga kljub turbulentnemu obdobju službovanja vežejo lepi spomini.
“Zdaj se že ve, da so pred OZN bili protestniki proti Sovjetski zvezi, ki so jim plačevali 20 dolarjev na uro, da so protestirali.”
Po koncu mandata so mu predlagali, naj začne delati na ruskem ministrstvu za zunanje zadeve, “a ponudbo sem zavrnil, saj sem želel oditi domov, k staršem, in poskrbeti, da bi moji otroci odraščali z njimi. Toda leta 1991 je bilo v Leningradu precej turobno, ljudje so bili zaskrbljeni, ali bodo imeli dovolj hrane. Tudi sam sem moral najti način, kako preskrbeti svojo družino.” In odločil se je za podjetništvo.
“Takrat sem se srečal s prijatelji in ustanovili smo podjetje na področju, o katerem nisem imel pojma. A zaradi razmer smo se morali hitro naučiti vsega novega – in smo se.”
Čeprav se je še vedno bolj znašel v inženirstvu in politiki, pa se je z veseljem odzval vnovičnemu povabilu v javni sektor, in sicer leta 2000, ko je dobil vabilo v ministrstvo za promet – kar je sčasoma privedlo tudi do prej omenjenega imenovanja na položaj predsednika ruskih železnic. Nikoli pa ni izživel otroških sanj o letenju in delu v vojnem letalstvu. Oče mu je namreč zagrozil, da se mu bo v tem primeru odpovedal.
“Leteti se nam je v tistih časih zdelo romantično, vse nas je zanimalo vesolje, vsaj dva kozmonavta sta študirala tudi na mojem inštitutu. Pa še odraščal sem s sovjetsko znanstveno fantastiko.”
731 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
"Kapitalizem smo v komunizmu jemali kot zlo, saj je dopuščal tisto, česar v Sovjetski zvezi nismo poznali: brezposelnost!"
Ko se človek odpravi intervjuvat sogovornika, o katerem v različnih člankih na spletu med drugim lahko preberemo, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej naivno pričakovati, da bi izvedeli prav vse želeno. Tako na primer nismo dobili potrditve, ali je moral 67-letni Vladimir Jakunin, nekdaj menda tudi član KGB-ja, s položaja predsednika ruskih železnic odstopiti, potem ko je predsednik Putin izvedel, da je njegov 40-letni sin Andrej zaprosil za britansko državljanstvo.
Smo pa denimo izvedeli, kako je Jakunin spoznal svojo ženo. “V šoli smo tekmovali z drugimi razredi, naš je bil najboljši, zato smo dobili priložnost, da obiščemo Talin. Moja učiteljica, takrat je bila stara 27 let in meni, 16-letniku, se je zdela izjemno stara, je pristopila k meni in me prosila, da bi z nami na pot šli še dve dekleti iz paralelke. Nisem se strinjal z njenim predlogom in na koncu sva sklenila kompromis, da gre lahko z nami le ena. Šest oziroma sedem let pozneje sem se s tem dekletom poročil.”
Leta 1985 je Jakunin postal član sovjetske diplomatske misije pri OZN v New Yorku. “V tistem času je to potekalo približno takole: poklicali so me na sedež partije in me vprašali, ker sem bil mlad, pameten, poročen in ker poleg tega govorim tuje jezike, ali želim, da me izurijo za predstavnika svoje države v tujini. Edini odgovor na tako vprašanje je bil seveda da!” Na Združene narode ga kljub turbulentnemu obdobju službovanja vežejo lepi spomini.
“Zdaj se že ve, da so pred OZN bili protestniki proti Sovjetski zvezi, ki so jim plačevali 20 dolarjev na uro, da so protestirali.”
Po koncu mandata so mu predlagali, naj začne delati na ruskem ministrstvu za zunanje zadeve, “a ponudbo sem zavrnil, saj sem želel oditi domov, k staršem, in poskrbeti, da bi moji otroci odraščali z njimi. Toda leta 1991 je bilo v Leningradu precej turobno, ljudje so bili zaskrbljeni, ali bodo imeli dovolj hrane. Tudi sam sem moral najti način, kako preskrbeti svojo družino.” In odločil se je za podjetništvo.
“Takrat sem se srečal s prijatelji in ustanovili smo podjetje na področju, o katerem nisem imel pojma. A zaradi razmer smo se morali hitro naučiti vsega novega – in smo se.”
Čeprav se je še vedno bolj znašel v inženirstvu in politiki, pa se je z veseljem odzval vnovičnemu povabilu v javni sektor, in sicer leta 2000, ko je dobil vabilo v ministrstvo za promet – kar je sčasoma privedlo tudi do prej omenjenega imenovanja na položaj predsednika ruskih železnic. Nikoli pa ni izživel otroških sanj o letenju in delu v vojnem letalstvu. Oče mu je namreč zagrozil, da se mu bo v tem primeru odpovedal.
“Leteti se nam je v tistih časih zdelo romantično, vse nas je zanimalo vesolje, vsaj dva kozmonavta sta študirala tudi na mojem inštitutu. Pa še odraščal sem s sovjetsko znanstveno fantastiko.”
Neveljaven email naslov