Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
Konceptualna umetnica se ukvarja s kritiko ekstremnega kapitalizma in izkoriščanja osebnih podatkov
Naša gostja tokrat prvič v več kot desetletni zgodovini oddaje ni oseba, ampak korporacija. Pred tremi leti se je namreč Jennyfer odločila, da se ne gre več tega, da sodobni kapitalizem brezplačno zlorablja njene osebne podatke, zato je v Delawarju registrirala korporacijo Jennifer Lyn Morone™ Inc, ki v njenem imenu trži vse, kar je mogoče vedeti o njej, po potrebi pa proda tudi kak telesni produkt korporacije, denimo krvno plazmo ali kostni mozeg.
“S svojim projektom hočem pokazati, kakšna bo prihodnost delavcev, sploh po avtomatizaciji in robotizaciji delovnih procesov. Ljudje bodo izgubili službe, v družbi, ki temelji na potrošnji, pa je to tako rekoč obsodba na smrt.”
Kot konceptualna umetnica se seveda ukvarja s kritiko sveta in družbe, v kateri živimo. Oziroma predvsem ekstremnega kapitalizma, kot mu pravi. Odločila se je, da bo sebe (kot osebo) in sebe (kot umetnico) registrirala kot korporacijo. S tem naj bi določila vrednost človeka v današnji, od podatkov odvisni družbi. Korporacija torej, ki je hkrati pravni in umetniški projekt.
“Korporacije bi morali omejiti, rast ni edini pokazatelj uspeha. Ključno vprašanje je, ali korporacija dejansko ustvarja dodano vrednost in jo potem tudi vrača družbi.”
Umetnica je zadnje desetletje in pol živela v Evropi, ker je s te strani Atlantika svet bolj normalen, potem pa se je po naključju v ZDA vrnila le nekaj dni po prisegi novega predsednika.
“Mislim, da je v ZDA premalo kritike in dvoma. No, morda se je z novo administracijo pojavila neke vrste streznitev.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
Konceptualna umetnica se ukvarja s kritiko ekstremnega kapitalizma in izkoriščanja osebnih podatkov
Naša gostja tokrat prvič v več kot desetletni zgodovini oddaje ni oseba, ampak korporacija. Pred tremi leti se je namreč Jennyfer odločila, da se ne gre več tega, da sodobni kapitalizem brezplačno zlorablja njene osebne podatke, zato je v Delawarju registrirala korporacijo Jennifer Lyn Morone™ Inc, ki v njenem imenu trži vse, kar je mogoče vedeti o njej, po potrebi pa proda tudi kak telesni produkt korporacije, denimo krvno plazmo ali kostni mozeg.
“S svojim projektom hočem pokazati, kakšna bo prihodnost delavcev, sploh po avtomatizaciji in robotizaciji delovnih procesov. Ljudje bodo izgubili službe, v družbi, ki temelji na potrošnji, pa je to tako rekoč obsodba na smrt.”
Kot konceptualna umetnica se seveda ukvarja s kritiko sveta in družbe, v kateri živimo. Oziroma predvsem ekstremnega kapitalizma, kot mu pravi. Odločila se je, da bo sebe (kot osebo) in sebe (kot umetnico) registrirala kot korporacijo. S tem naj bi določila vrednost človeka v današnji, od podatkov odvisni družbi. Korporacija torej, ki je hkrati pravni in umetniški projekt.
“Korporacije bi morali omejiti, rast ni edini pokazatelj uspeha. Ključno vprašanje je, ali korporacija dejansko ustvarja dodano vrednost in jo potem tudi vrača družbi.”
Umetnica je zadnje desetletje in pol živela v Evropi, ker je s te strani Atlantika svet bolj normalen, potem pa se je po naključju v ZDA vrnila le nekaj dni po prisegi novega predsednika.
“Mislim, da je v ZDA premalo kritike in dvoma. No, morda se je z novo administracijo pojavila neke vrste streznitev.”
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov