Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
Konceptualna umetnica se ukvarja s kritiko ekstremnega kapitalizma in izkoriščanja osebnih podatkov
Naša gostja tokrat prvič v več kot desetletni zgodovini oddaje ni oseba, ampak korporacija. Pred tremi leti se je namreč Jennyfer odločila, da se ne gre več tega, da sodobni kapitalizem brezplačno zlorablja njene osebne podatke, zato je v Delawarju registrirala korporacijo Jennifer Lyn Morone™ Inc, ki v njenem imenu trži vse, kar je mogoče vedeti o njej, po potrebi pa proda tudi kak telesni produkt korporacije, denimo krvno plazmo ali kostni mozeg.
“S svojim projektom hočem pokazati, kakšna bo prihodnost delavcev, sploh po avtomatizaciji in robotizaciji delovnih procesov. Ljudje bodo izgubili službe, v družbi, ki temelji na potrošnji, pa je to tako rekoč obsodba na smrt.”
Kot konceptualna umetnica se seveda ukvarja s kritiko sveta in družbe, v kateri živimo. Oziroma predvsem ekstremnega kapitalizma, kot mu pravi. Odločila se je, da bo sebe (kot osebo) in sebe (kot umetnico) registrirala kot korporacijo. S tem naj bi določila vrednost človeka v današnji, od podatkov odvisni družbi. Korporacija torej, ki je hkrati pravni in umetniški projekt.
“Korporacije bi morali omejiti, rast ni edini pokazatelj uspeha. Ključno vprašanje je, ali korporacija dejansko ustvarja dodano vrednost in jo potem tudi vrača družbi.”
Umetnica je zadnje desetletje in pol živela v Evropi, ker je s te strani Atlantika svet bolj normalen, potem pa se je po naključju v ZDA vrnila le nekaj dni po prisegi novega predsednika.
“Mislim, da je v ZDA premalo kritike in dvoma. No, morda se je z novo administracijo pojavila neke vrste streznitev.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Evropa, osebno! je danes bolj kot osebna korporativna. Spoznavamo namreč Jennifer Lyn Morone, delničarko svojega lastnega telesa. Pred tremi leti je odšla v davčno oazo Delaware in tam na svoje ime registrirala istoimensko korporacijo, svoje ime zaščitila kot blagovno znamko, zdaj pa se poskuša tržiti. Konceptualna umetnica do srede junija razstavlja v Aksiomi v Ljubljani, trdi pa, da so podatki o nas danes že primerljivi z vrednostjo nafte.
Konceptualna umetnica se ukvarja s kritiko ekstremnega kapitalizma in izkoriščanja osebnih podatkov
Naša gostja tokrat prvič v več kot desetletni zgodovini oddaje ni oseba, ampak korporacija. Pred tremi leti se je namreč Jennyfer odločila, da se ne gre več tega, da sodobni kapitalizem brezplačno zlorablja njene osebne podatke, zato je v Delawarju registrirala korporacijo Jennifer Lyn Morone™ Inc, ki v njenem imenu trži vse, kar je mogoče vedeti o njej, po potrebi pa proda tudi kak telesni produkt korporacije, denimo krvno plazmo ali kostni mozeg.
“S svojim projektom hočem pokazati, kakšna bo prihodnost delavcev, sploh po avtomatizaciji in robotizaciji delovnih procesov. Ljudje bodo izgubili službe, v družbi, ki temelji na potrošnji, pa je to tako rekoč obsodba na smrt.”
Kot konceptualna umetnica se seveda ukvarja s kritiko sveta in družbe, v kateri živimo. Oziroma predvsem ekstremnega kapitalizma, kot mu pravi. Odločila se je, da bo sebe (kot osebo) in sebe (kot umetnico) registrirala kot korporacijo. S tem naj bi določila vrednost človeka v današnji, od podatkov odvisni družbi. Korporacija torej, ki je hkrati pravni in umetniški projekt.
“Korporacije bi morali omejiti, rast ni edini pokazatelj uspeha. Ključno vprašanje je, ali korporacija dejansko ustvarja dodano vrednost in jo potem tudi vrača družbi.”
Umetnica je zadnje desetletje in pol živela v Evropi, ker je s te strani Atlantika svet bolj normalen, potem pa se je po naključju v ZDA vrnila le nekaj dni po prisegi novega predsednika.
“Mislim, da je v ZDA premalo kritike in dvoma. No, morda se je z novo administracijo pojavila neke vrste streznitev.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov