Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Neveljaven email naslov