Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zvezdne eksplozije, ki so jih videli prvi ljudje

21.04.2016

Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.

Zemlja je stara skoraj 5 milijard let in je nastala iz snovi, ki so jo pred tem bruhnile v prostor zvezdne eksplozije z imenom supernove. Ali so se take eksplozije dogajale tudi pozneje, nismo vedeli, saj se je zdelo, da taki dogodki na Zemlji niso bili zabeleženi. Ta mesec se je to spremenilo. Postalo je jasno, da se je prah okoliških zvezdnih eksplozij na Zemljo usedal še nedavno.

V nadaljevanju objavljamo pogovor z dr. Antonom Wallnerjem z avstralske nacionalne univerze v Canberri in dr. Dieterjem Breitschwertom s tehniške univerze v Münchnu, vodjema dveh raziskav, ki sta bili ta mesec objavljeni v prestižni reviji Nature.

Pogovor z dr. Antonom Wallnerjem

Dr. Wallner, atomsko jedro železa je po navadi sestavljeno iz 56 delcev, 26 je protonov in 30 nevtronov. Nedavno pa ste preučevali železova jedra s 4 dodatnimi nevtroni. Zakaj je to “železo 60” zanimivo?

Železo 60 je posebna vrsta železa. To atomsko jedro ni stabilno. Je radioaktivno in razpada z razpolovnim časom 2,5 milijona let v drug stabilen element. Ker je Zemlja veliko starejša, je vse prvotno železo 60 do zdaj že razpadlo. Običajno stabilno železo obstaja kjerkoli na Zemlji, železo 60 pa ne. Če ga torej najdemo kje v zemeljskih plasteh, vemo, da je moral priti iz vesolja. In ker je radioaktivno, vemo, da je moralo to železo nastati v zadnjih nekaj milijonih let, saj bi drugače že razpadlo. Železo 60 je tako časovno označeno. Če bi železo 60 prišlo na Zemljo pred 10 ali 15 milijoni let, bi do danes že skoraj povsem razpadlo in ga na Zemlji ne bi mogli zaznati. Nekaj malega železa 60 nastaja tudi v meteoritih in mikrometeoritih, ki imajo izvor drugje v Osončju. Ker ti delci stalno bombardirajo Zemljo, so lahko odgovorni za nekaj železa 60 na Zemlji. Vendar so daleč najpomembnejši vir železa 60 zelo masivne zvezde, v katerih to železo nastane tik preden take zvezde eksplodirajo kot supernove. Med eksplozijo supernove zvezda izvrže v vesolje večino svoje snovi, z njo pa tudi pravkar nastala radioaktivna jedra, med katerimi je tudi železo 60. Če se tak dogodek zgodi relativno blizu našega Osončja in s tem Zemlje, obstaja možnost, da nekaj te snovi najde pot do Zemlje, se sčasoma usede nanjo in postane sestavni del geoloških plasti.

Železo s štirimi dodatnimi nevtroni je tako redko, da so mislili, da v naravi sploh ne nastopa. Kako vam uspe zaznati njegove sledi v zemeljskih plasteh in določiti njegovo pogostost?

Preučujemo geološke plasti in v njih iščemo to zunajzemeljsko železo 60. Geološke plasti se nalagajo zelo počasi. V našem primeru je to trajalo milijone let. Ker rastejo počasi, lahko iz njih izluščimo časovni razvoj. Sestavimo lahko časovno zaporedje, kronologijo, kjer za vsako plast vemo njeno starost. Ta ideja ni nova, pred več kot dvajsetimi leti so že govorili o možnosti iskanja atomskih jeder, ki so nastala ob eksplozijah supernov v naši okolici. Pionirsko delo so opravili na tehniški univerzi v Münchnu, kjer so prvi razvili tehnike za odkrivanje takih drobnih sledi železa 60 na Zemlji. Pri tem moramo biti sposobni prešteti vsak atom posebej, saj je v običajnem vzorcu le po nekaj atomov železa 60. Železo 60 smo torej morali ločiti od več tisočbilijonkrat bolj pogostega neradioaktivnega železa, seveda pa smo ga morali ločiti tudi od drugih kemičnih elementov v preiskovanih geoloških plasteh. Kolegi v Helmholtzovem centru v Dresdnu v Nemčiji in na univerzi v Tokiu so s kemičnim ločevanjem iz vzorcev zbrali vse železo. Ker pa so atomi železa 60 nekoliko masivnejši od običajnega železa, smo njihovo vsebnost lahko določili s tehniko, ki ji pravimo rentgenska masna spektrometrija. To je v osnovi isti način kot ga uporabljamo za določitev starosti vzorcev z radiokarbonskim datiranjem. Ker za določitev navzočnosti vsega nekaj atomov železa 60 potrebujemo izjemno občutljivost, smo uporabili eno od le dveh naprav na svetu, ki to zmoreta. V našem je to pospeševalnik delcev, ki ga imamo na avstralski nacionalni univerzi v Canberri, druga taka naprava pa je v Münchnu.

Dr. Wallner, vaš nedavni članek v reviji Nature pokaže, da je v dveh plasteh na Zemlji železa 60 veliko več kot v drugih plasteh. Kaj je vzrok za to?

Navzočnost železa 60 so pred kakim desetletjem zaznali že kolegi v Münchnu. Torej v tem nismo prvi. Že oni so pokazali, da je v plasti, ki je stara med 2 in 3 milijoni let, več te vrste železa. To nas je vzpodbudilo, da smo začeli s širše zastavljenim projektom. Zbrali smo različne tipe vzorcev iz dna Tihega oceana, Indijskega oceana in Atlantika. S skupaj 8 različnimi vzorci smo prvi sestavili globalno sliko navzočnosti železa 60 za obdobje zadnjih 10 milijonov let. Poleg potrditve prejšnjih dognanj smo ugotovili, da je obnašanje železa 60 povsod po svetu enako, časovne spremembe navzočnosti železa 60 pa so bile tudi zelo jasno vidne. Torej izvor tega železa nikakor niso mogli biti meteoriti, ampak je moralo nastati ob ekplozijah zvezd zunaj našega Osončja. Dodatno železo 60 smo zaznali v dveh plasteh, ena je bila starosti med milijonom in pol in tremi milijoni let, druga pa starosti med 6,5 in 8,5 milijoni let. V obeh primerih to železo prihaja iz prostora med zvezdami, najverjetneje pa so ga tja izbruhnile eksplozije supernov. Torej vemo, da je v okolici Sonca v tem obdobju eksplodiralo več supernov. To se ujema z našimi predstavami o dogajanju v naši galaktični okolici, z našim odkritjem pa smo to sliko tudi potrdili. Ko smo ocenili, koliko železa 60 nastane ob eksploziji supernove, smo po številu najdenih atomov lahko rekli tudi, da so se te eksplozije zgodile na razdalji, za katero svetloba potrebuje od 200 do 300 let.

Bližnja eksplozija supernove, ki je odgovorna za dodatno železo 60, je bila gotovo videti spektakurno.  Je bila tudi nevarna za življenje na Zemlji?

Govorimo o eksploziji, ki je tako daleč, da svetloba za pot do Zemlje potrebuje 200 ali 300 let. Zato ne verjamemo, da je taka eksplozija imela kakšne neposredne posledice za življenje na Zemlji. Če bi bila ta eksplozija supernove bližje, na primer le 50 ali 80 let potovanja svetlobe daleč, bi bilo drugače. V našem primeru pa je mogoče, da je bilo nekaj več kozmičnega sevanja, kar bi morda lahko pripomoglo k več oblakom v zemeljski atmosferi in posledično spremembi temperature in morda tudi klime na Zemlji. Zanimivo se je v istem času, kot je na Zemljo padalo radioaktivno železo 60, na Zemlji spremenila tudi temperatura. Pred približno 3 milijoni let se je ohladilo, kar je bilo pomembno tudi za razvoj človeka. Tudi pred 8 milijoni let ob drugem maksimumu železa 60 imamo spremembo zemeljske klime. Seveda pa še nismo prepričani, ali sta ti sovpadanji zgolj naključji, ali pa je med usedanjem železa 60 in klimatskimi spremembami res kakšna vzročna povezava. Zagotovo bo to predmet raziskav v bližnji prihodnosti.

Pogovor z dr. Dieterjem Breitschwerdtom

Prof. Breitschwerdt, ko gledamo nočno nebo, se zdi prostor med nami in zvezdami popolnoma prazen. Vendar to ni povsem res. Kaj lahko najdemo v okolici Sonca na razdaljah do nekaj sto let potovanja svetlobe?

V prostoru med zvezdami je razredčena medzvezdna snov v obliki plina, plazme in prahu, iz nje pa lahko nastajajo tudi nove zvezde. V okolici našega Sonca je podobno. Tu prevladuje predvsem močno segret in zelo razredčen plin v obliki plazme, ki ima temperaturo od nekaj sto tisoč do milijonov stopinj. Ta vroč plin imenujemo lokalni mehurček in je nastal kot posledica eksplozij supernov v okolici našega Sonca na oddaljenosti do približno 300 let potovanja svetlobe.

V članku, ki ste ga objavili v reviji Nature, pravite, da so naši človeški predniki lahko opazovali dve zvezdni eksploziji v okolici Sonca. Lahko poveste kaj, kje in kdaj sta se ti eksploziji zgodili?

Izračunali smo, da je moralo eksplodirati kakih 16 zvezd. In vse te eksplozije je bilo mogoče videti tudi z Zemlje. Dve najbližji sta se zgodili na razdalji med 300 in 325 svetlobnih let. Eksplodirali sta pred 2,3 in pred 1,5 milijoni let. Ti dve eksploziji sta bili izjemni. Kadar eksplodira supernova, je namreč za kratek čas videti tako svetla kot vse stotine milijard zvezd v naši Galaksiji skupaj. Videti je tako svetla kot polna Luna zbrana v točko, več tednov bi jo zagotovo bilo mogoče videti tudi podnevi.

Kaj bi torej na nebu videli naši predniki?

Tedaj bi eno noč na nebu videli zvezde kot po navadi, s prostim očesom seveda tudi tiste, ki so od nas oddaljene 300 svetlobnih let. Naslednjo noč pa bi videli zaslepljivo eksplozijo supernove. Ta se je seveda v resnici zgodila že pred 300 leti, vendar je njena svetloba toliko časa potrebovala do Zemlje. To noč bi torej namesto običajne nevpadljive zvezdice tam opazili izjemno svetlo piko, ki bi svetila toliko kot polna luna. Astronomi seveda vedno upamo, da se bo kaj takega zgodilo v obdobju našega življenja, vendar je bil zadnji tak srečnež Johannes Kepler, ki je tako eksplozijo opazoval leta 1608.

Pričakujemo kaj takega v bližnji prihodnosti?

Obstajajo napovedi, vendar so vse zvezde, ki bi lahko eksplodirale, veliko dlje od nas. Eksplozije, ki smo jih obravnavali, so bile od vseh v zadnjih 3 milijonih let nam najbližje. Kot smo razložili v članku, je bila eksplozija, ki se je zgodila pred 2,3 milijoni let, le 270 do 300 svetlobnih let daleč. Druga eksplozija je bila malenkost dlje, kakih 310 svetlobnih let daleč, in se je zgodila pred 1,5 milijona leti. V bližnji prihodnosti ne pričakujemo nobene eksplozije tako blizu nas. In tako bo še vsaj 10 ali 20 milijonov let, saj ne poznamo nobene zvezde v naši okolici, ki bi bila na tem, da eksplodira. So pa kandidatke za eksplozijo, ki so bolj oddaljene od nas. Betelgeza je tak primer bolj oddaljene zvezde, ki jo bo razneslo v prihodnjih 100 tisoč letih ali milijonu let.

Svetloba eksplozij teh supernov je dosegla Zemljo v vsega 300 letih. Delci, vključno z radioaktivno vrsto železa, ki so ga izvrgle te eksplozije, pa potujejo veliko počasneje kot svetloba. Koliko časa so ti delci potovali do Zemlje? Je morda Zemlja na kakšen način zaščitena pred tako prho delcev iz vesolja?

Podrobni izračuni so pokazali, da so delci supernove do Zemlje potovali kakih 100 tisoč let. Zemljo pred takim pršem električno nabitih delcev ščiti magnetno polje ter veter delcev s Sonca. Radioaktivno železo se je tej zaščiti izognilo, saj se je sprijelo v prašna zrna, ki imajo veliko večjo maso in jih zato magnetno polje ali veter Sončevih delcev ne uspe odkloniti z njihove poti in lahko oblijejo tudi Zemljo. Vse skupaj ni nič nevarnega. Izračunali smo, da se je na vso Zemljo usedlo le kakih 500 ton radioaktivnega železa 60, kar res ni veliko. To potrjuje tudi dejstvo, da smo se morali zelo potruditi, da smo te delce v geoloških plasteh na dnu oceanov sploh odkrili. So pa ti radioaktivni delci železa povsod, našli smo jih tudi v vzorcih kamenin z Lune.

Svetloba teh starodavnih zvezdnih eksplozij je že davno potemnela. Tako o njih sklepamo po zemeljskih usedlinah radioaktivnega železa 60. Morda vašo rekonstrukcijo zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici podpirajo še kakšna druga opazovanja?

Ko smo poslali naš rezultat v objavo, smo ugotovili, da naši kolegi, ki analizirajo podatke satelita PAMELA, vidijo nekaj podobnega. Ta satelit skuša zaznati sledi antisnovi v vesolju. Kolegi so ugotovili, da opažajo presežek antiprotonov in pozitronov, to je delcev, ki imajo enako maso, vendar nasprotni električni naboj od običajnih protonov in elektronov. Neodvisno od nas so ugotovili, da ta presežek lahko razložijo kot posledico eksplozije supernove, ki se je zgodila pred kakima 2 milijonoma let na razdalji približno 300 svetlobnih let. Povsem neodvisno in na podlagi drugačnih opazovanj so torej prišli do razlage z eksplozijo ob tako rekoč enakem času in na enaki razdalji. Torej je naša razlaga dobila neodvisno potrditev.


Frekvenca X

690 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Zvezdne eksplozije, ki so jih videli prvi ljudje

21.04.2016

Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.

Zemlja je stara skoraj 5 milijard let in je nastala iz snovi, ki so jo pred tem bruhnile v prostor zvezdne eksplozije z imenom supernove. Ali so se take eksplozije dogajale tudi pozneje, nismo vedeli, saj se je zdelo, da taki dogodki na Zemlji niso bili zabeleženi. Ta mesec se je to spremenilo. Postalo je jasno, da se je prah okoliških zvezdnih eksplozij na Zemljo usedal še nedavno.

V nadaljevanju objavljamo pogovor z dr. Antonom Wallnerjem z avstralske nacionalne univerze v Canberri in dr. Dieterjem Breitschwertom s tehniške univerze v Münchnu, vodjema dveh raziskav, ki sta bili ta mesec objavljeni v prestižni reviji Nature.

Pogovor z dr. Antonom Wallnerjem

Dr. Wallner, atomsko jedro železa je po navadi sestavljeno iz 56 delcev, 26 je protonov in 30 nevtronov. Nedavno pa ste preučevali železova jedra s 4 dodatnimi nevtroni. Zakaj je to “železo 60” zanimivo?

Železo 60 je posebna vrsta železa. To atomsko jedro ni stabilno. Je radioaktivno in razpada z razpolovnim časom 2,5 milijona let v drug stabilen element. Ker je Zemlja veliko starejša, je vse prvotno železo 60 do zdaj že razpadlo. Običajno stabilno železo obstaja kjerkoli na Zemlji, železo 60 pa ne. Če ga torej najdemo kje v zemeljskih plasteh, vemo, da je moral priti iz vesolja. In ker je radioaktivno, vemo, da je moralo to železo nastati v zadnjih nekaj milijonih let, saj bi drugače že razpadlo. Železo 60 je tako časovno označeno. Če bi železo 60 prišlo na Zemljo pred 10 ali 15 milijoni let, bi do danes že skoraj povsem razpadlo in ga na Zemlji ne bi mogli zaznati. Nekaj malega železa 60 nastaja tudi v meteoritih in mikrometeoritih, ki imajo izvor drugje v Osončju. Ker ti delci stalno bombardirajo Zemljo, so lahko odgovorni za nekaj železa 60 na Zemlji. Vendar so daleč najpomembnejši vir železa 60 zelo masivne zvezde, v katerih to železo nastane tik preden take zvezde eksplodirajo kot supernove. Med eksplozijo supernove zvezda izvrže v vesolje večino svoje snovi, z njo pa tudi pravkar nastala radioaktivna jedra, med katerimi je tudi železo 60. Če se tak dogodek zgodi relativno blizu našega Osončja in s tem Zemlje, obstaja možnost, da nekaj te snovi najde pot do Zemlje, se sčasoma usede nanjo in postane sestavni del geoloških plasti.

Železo s štirimi dodatnimi nevtroni je tako redko, da so mislili, da v naravi sploh ne nastopa. Kako vam uspe zaznati njegove sledi v zemeljskih plasteh in določiti njegovo pogostost?

Preučujemo geološke plasti in v njih iščemo to zunajzemeljsko železo 60. Geološke plasti se nalagajo zelo počasi. V našem primeru je to trajalo milijone let. Ker rastejo počasi, lahko iz njih izluščimo časovni razvoj. Sestavimo lahko časovno zaporedje, kronologijo, kjer za vsako plast vemo njeno starost. Ta ideja ni nova, pred več kot dvajsetimi leti so že govorili o možnosti iskanja atomskih jeder, ki so nastala ob eksplozijah supernov v naši okolici. Pionirsko delo so opravili na tehniški univerzi v Münchnu, kjer so prvi razvili tehnike za odkrivanje takih drobnih sledi železa 60 na Zemlji. Pri tem moramo biti sposobni prešteti vsak atom posebej, saj je v običajnem vzorcu le po nekaj atomov železa 60. Železo 60 smo torej morali ločiti od več tisočbilijonkrat bolj pogostega neradioaktivnega železa, seveda pa smo ga morali ločiti tudi od drugih kemičnih elementov v preiskovanih geoloških plasteh. Kolegi v Helmholtzovem centru v Dresdnu v Nemčiji in na univerzi v Tokiu so s kemičnim ločevanjem iz vzorcev zbrali vse železo. Ker pa so atomi železa 60 nekoliko masivnejši od običajnega železa, smo njihovo vsebnost lahko določili s tehniko, ki ji pravimo rentgenska masna spektrometrija. To je v osnovi isti način kot ga uporabljamo za določitev starosti vzorcev z radiokarbonskim datiranjem. Ker za določitev navzočnosti vsega nekaj atomov železa 60 potrebujemo izjemno občutljivost, smo uporabili eno od le dveh naprav na svetu, ki to zmoreta. V našem je to pospeševalnik delcev, ki ga imamo na avstralski nacionalni univerzi v Canberri, druga taka naprava pa je v Münchnu.

Dr. Wallner, vaš nedavni članek v reviji Nature pokaže, da je v dveh plasteh na Zemlji železa 60 veliko več kot v drugih plasteh. Kaj je vzrok za to?

Navzočnost železa 60 so pred kakim desetletjem zaznali že kolegi v Münchnu. Torej v tem nismo prvi. Že oni so pokazali, da je v plasti, ki je stara med 2 in 3 milijoni let, več te vrste železa. To nas je vzpodbudilo, da smo začeli s širše zastavljenim projektom. Zbrali smo različne tipe vzorcev iz dna Tihega oceana, Indijskega oceana in Atlantika. S skupaj 8 različnimi vzorci smo prvi sestavili globalno sliko navzočnosti železa 60 za obdobje zadnjih 10 milijonov let. Poleg potrditve prejšnjih dognanj smo ugotovili, da je obnašanje železa 60 povsod po svetu enako, časovne spremembe navzočnosti železa 60 pa so bile tudi zelo jasno vidne. Torej izvor tega železa nikakor niso mogli biti meteoriti, ampak je moralo nastati ob ekplozijah zvezd zunaj našega Osončja. Dodatno železo 60 smo zaznali v dveh plasteh, ena je bila starosti med milijonom in pol in tremi milijoni let, druga pa starosti med 6,5 in 8,5 milijoni let. V obeh primerih to železo prihaja iz prostora med zvezdami, najverjetneje pa so ga tja izbruhnile eksplozije supernov. Torej vemo, da je v okolici Sonca v tem obdobju eksplodiralo več supernov. To se ujema z našimi predstavami o dogajanju v naši galaktični okolici, z našim odkritjem pa smo to sliko tudi potrdili. Ko smo ocenili, koliko železa 60 nastane ob eksploziji supernove, smo po številu najdenih atomov lahko rekli tudi, da so se te eksplozije zgodile na razdalji, za katero svetloba potrebuje od 200 do 300 let.

Bližnja eksplozija supernove, ki je odgovorna za dodatno železo 60, je bila gotovo videti spektakurno.  Je bila tudi nevarna za življenje na Zemlji?

Govorimo o eksploziji, ki je tako daleč, da svetloba za pot do Zemlje potrebuje 200 ali 300 let. Zato ne verjamemo, da je taka eksplozija imela kakšne neposredne posledice za življenje na Zemlji. Če bi bila ta eksplozija supernove bližje, na primer le 50 ali 80 let potovanja svetlobe daleč, bi bilo drugače. V našem primeru pa je mogoče, da je bilo nekaj več kozmičnega sevanja, kar bi morda lahko pripomoglo k več oblakom v zemeljski atmosferi in posledično spremembi temperature in morda tudi klime na Zemlji. Zanimivo se je v istem času, kot je na Zemljo padalo radioaktivno železo 60, na Zemlji spremenila tudi temperatura. Pred približno 3 milijoni let se je ohladilo, kar je bilo pomembno tudi za razvoj človeka. Tudi pred 8 milijoni let ob drugem maksimumu železa 60 imamo spremembo zemeljske klime. Seveda pa še nismo prepričani, ali sta ti sovpadanji zgolj naključji, ali pa je med usedanjem železa 60 in klimatskimi spremembami res kakšna vzročna povezava. Zagotovo bo to predmet raziskav v bližnji prihodnosti.

Pogovor z dr. Dieterjem Breitschwerdtom

Prof. Breitschwerdt, ko gledamo nočno nebo, se zdi prostor med nami in zvezdami popolnoma prazen. Vendar to ni povsem res. Kaj lahko najdemo v okolici Sonca na razdaljah do nekaj sto let potovanja svetlobe?

V prostoru med zvezdami je razredčena medzvezdna snov v obliki plina, plazme in prahu, iz nje pa lahko nastajajo tudi nove zvezde. V okolici našega Sonca je podobno. Tu prevladuje predvsem močno segret in zelo razredčen plin v obliki plazme, ki ima temperaturo od nekaj sto tisoč do milijonov stopinj. Ta vroč plin imenujemo lokalni mehurček in je nastal kot posledica eksplozij supernov v okolici našega Sonca na oddaljenosti do približno 300 let potovanja svetlobe.

V članku, ki ste ga objavili v reviji Nature, pravite, da so naši človeški predniki lahko opazovali dve zvezdni eksploziji v okolici Sonca. Lahko poveste kaj, kje in kdaj sta se ti eksploziji zgodili?

Izračunali smo, da je moralo eksplodirati kakih 16 zvezd. In vse te eksplozije je bilo mogoče videti tudi z Zemlje. Dve najbližji sta se zgodili na razdalji med 300 in 325 svetlobnih let. Eksplodirali sta pred 2,3 in pred 1,5 milijoni let. Ti dve eksploziji sta bili izjemni. Kadar eksplodira supernova, je namreč za kratek čas videti tako svetla kot vse stotine milijard zvezd v naši Galaksiji skupaj. Videti je tako svetla kot polna Luna zbrana v točko, več tednov bi jo zagotovo bilo mogoče videti tudi podnevi.

Kaj bi torej na nebu videli naši predniki?

Tedaj bi eno noč na nebu videli zvezde kot po navadi, s prostim očesom seveda tudi tiste, ki so od nas oddaljene 300 svetlobnih let. Naslednjo noč pa bi videli zaslepljivo eksplozijo supernove. Ta se je seveda v resnici zgodila že pred 300 leti, vendar je njena svetloba toliko časa potrebovala do Zemlje. To noč bi torej namesto običajne nevpadljive zvezdice tam opazili izjemno svetlo piko, ki bi svetila toliko kot polna luna. Astronomi seveda vedno upamo, da se bo kaj takega zgodilo v obdobju našega življenja, vendar je bil zadnji tak srečnež Johannes Kepler, ki je tako eksplozijo opazoval leta 1608.

Pričakujemo kaj takega v bližnji prihodnosti?

Obstajajo napovedi, vendar so vse zvezde, ki bi lahko eksplodirale, veliko dlje od nas. Eksplozije, ki smo jih obravnavali, so bile od vseh v zadnjih 3 milijonih let nam najbližje. Kot smo razložili v članku, je bila eksplozija, ki se je zgodila pred 2,3 milijoni let, le 270 do 300 svetlobnih let daleč. Druga eksplozija je bila malenkost dlje, kakih 310 svetlobnih let daleč, in se je zgodila pred 1,5 milijona leti. V bližnji prihodnosti ne pričakujemo nobene eksplozije tako blizu nas. In tako bo še vsaj 10 ali 20 milijonov let, saj ne poznamo nobene zvezde v naši okolici, ki bi bila na tem, da eksplodira. So pa kandidatke za eksplozijo, ki so bolj oddaljene od nas. Betelgeza je tak primer bolj oddaljene zvezde, ki jo bo razneslo v prihodnjih 100 tisoč letih ali milijonu let.

Svetloba eksplozij teh supernov je dosegla Zemljo v vsega 300 letih. Delci, vključno z radioaktivno vrsto železa, ki so ga izvrgle te eksplozije, pa potujejo veliko počasneje kot svetloba. Koliko časa so ti delci potovali do Zemlje? Je morda Zemlja na kakšen način zaščitena pred tako prho delcev iz vesolja?

Podrobni izračuni so pokazali, da so delci supernove do Zemlje potovali kakih 100 tisoč let. Zemljo pred takim pršem električno nabitih delcev ščiti magnetno polje ter veter delcev s Sonca. Radioaktivno železo se je tej zaščiti izognilo, saj se je sprijelo v prašna zrna, ki imajo veliko večjo maso in jih zato magnetno polje ali veter Sončevih delcev ne uspe odkloniti z njihove poti in lahko oblijejo tudi Zemljo. Vse skupaj ni nič nevarnega. Izračunali smo, da se je na vso Zemljo usedlo le kakih 500 ton radioaktivnega železa 60, kar res ni veliko. To potrjuje tudi dejstvo, da smo se morali zelo potruditi, da smo te delce v geoloških plasteh na dnu oceanov sploh odkrili. So pa ti radioaktivni delci železa povsod, našli smo jih tudi v vzorcih kamenin z Lune.

Svetloba teh starodavnih zvezdnih eksplozij je že davno potemnela. Tako o njih sklepamo po zemeljskih usedlinah radioaktivnega železa 60. Morda vašo rekonstrukcijo zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici podpirajo še kakšna druga opazovanja?

Ko smo poslali naš rezultat v objavo, smo ugotovili, da naši kolegi, ki analizirajo podatke satelita PAMELA, vidijo nekaj podobnega. Ta satelit skuša zaznati sledi antisnovi v vesolju. Kolegi so ugotovili, da opažajo presežek antiprotonov in pozitronov, to je delcev, ki imajo enako maso, vendar nasprotni električni naboj od običajnih protonov in elektronov. Neodvisno od nas so ugotovili, da ta presežek lahko razložijo kot posledico eksplozije supernove, ki se je zgodila pred kakima 2 milijonoma let na razdalji približno 300 svetlobnih let. Povsem neodvisno in na podlagi drugačnih opazovanj so torej prišli do razlage z eksplozijo ob tako rekoč enakem času in na enaki razdalji. Torej je naša razlaga dobila neodvisno potrditev.


03.10.2024

Znanost na oder: Kako jo komunicirajo najboljši?

V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.


26.09.2024

Xkurzija: Zakaj Noetova barka ne bi delovala?

Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.


19.09.2024

Xkurzija: Laboratorij dediščinske znanosti

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


12.09.2024

Xkurzija: Geografsko kolesarjenje po Ljubljani

Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?


04.09.2024

Xkurzija: Med mineralnimi vrelci in mofetami po Ščavniški dolini

Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.


29.08.2024

Xkurzija: Meritve mišic in možganov v različnih okoljih

Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.


22.08.2024

Xkurzija: Čmrlji so pri opraševanju cvetov do štirikrat hitrejši od medonosnih čebel

Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.


15.08.2024

Xkurzija: Na lovu za netopirji v turjaških cerkvah

Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.


24.07.2024

Kaj o fenomenu slovenskega športa pravijo številke?

Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.


18.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 4. del: Človeška napaka, sindrom prevaranta in učinkoviti altruizem

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.


11.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 3. del: Nevarni odmerki, predori, meteoriti in skrajno predelana hrana

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.


09.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 2. del: Mesta prihodnosti, strojno učenje, nagrade v znanosti in misija EEG

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.


27.06.2024

Znanstveno leto na Valu, 1. del: Kant, Cern in oceani

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.


20.06.2024

Turbulence so izjemno pogoste, a v večini niso nevarne za letalo

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?


12.06.2024

Bolgarska raziskovalna baza na Antarktiki

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.


06.06.2024

Plastenka: od nafte do zelenega zavajanja

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.


30.05.2024

Mentor leta dr. Roman Kuhar in pregled znanosti v maju

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.


23.05.2024

Meteoriti: Skrivnostna brezplačna dostava iz vesolja

V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.


16.05.2024

Učinkoviti altruizem med racionalnostjo in čustvi

Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.


09.05.2024

Prevare v znanosti: Od superjunaka do lažnivca

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?


Stran 1 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov