Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.
Vesolje je danes polno zvezd in galaksij. A včasih ni bilo tako. V daljni preteklosti je bilo vesolje temno. Preden so za nas skrivnostni prostor začele polniti prve svetleče plinaste krogle, je v vesolju obstajalo le nekaj lažjih kemijskih elementov. Ko pa se je to obdobje, ki mu pravimo temni vek, končalo, odtlej v vesolju "prešteti zvezde na nebu" pomeni kar precej težko nalogo. Vse zvezde, ki jih s prostim očesom vidimo, so članice naše Galaksije. S teleskopi, ki ujamejo več svetlobe kot človeško oko, pa jih lahko zaznamo bistveno več.
"Zvezde so seveda zelo, zelo različno stare. Za zemeljske razmere bi človek preprosto rekel stare, namreč vzemimo za primer naše Sonce, ki ima ta hip dobrih 4,6 milijarde let. Podobna je tudi starost naše Zemlje in drugih planetov okrog Sonca. Zdaj 4,6 milijarde let se sliši veliko in tudi je. To je približno tretjina starosti vesolja. Se pravi, nekatere zvezde so maksimalno skoraj trikrat starejše od Sonca, nekatere so pa prave mladenke, stare morda samo deset ali pet milijonov let. Verjamem, da se je marsikateri poslušalec ob tem nasmehnil, ampak tako to je. Razlike so velike. Nekatere zvezde so starejše, nekatere mlajše, vse pa za zemeljske razmere živijo dolgo. Od takrat, ko zvezda nastane, ko se zgosti z nezvezdnega prostora, pa do takrat, ko počrpa svoje jedrsko gorivo, mine od nekaj milijonov pa do veliko več kot deset milijard let." – Tomaž Zwitter
Na konec zvezdine življenjske poti vplivajo njena masa, kemijska sestava in morebitne spremljevalke zvezde v tesnih dvozvezdjih. Znanstveniki imajo danes opravka tudi z drugačnim koncem zvezd, ki so veliko bolj masivni kot konci zvezd tipa Sonce. Ta tip zvezd ima lahko tudi do 20-krat ali celo 40-krat več snovi, kot pa jo ima na primer naša najbližja zvezda. Govorimo o vrsti nevtronske zvezde, ki ji pravimo magnetarji.
"Te zvezde imajo veliko krajša življenja predvsem na veliki nogi in predvsem hitro porabijo svoje gorivo. Rezultat je, da njihovo ovojnico na koncu zopet odnese. Takrat pravimo, da ima eksplozijo supernove. Nenadoma ta snov, ki je bila v ovojnici pride ven in stvar zasveti tako kot morda cela galaksija. Po tem se sredica zopet skrči v nekaj drobnega. Drobnega, a v bistvu deset kilometrov velikega." – Tomaž Zwitter
O fizični zgradbi magnetarjev še ni veliko znanega, saj noben ne leži tako zelo blizu Zemlje. Z gotovostjo pa si znanstveniki upajo trditi, da ima ta vrsta nevtronske zvezde izjemno močna magnetna polja. Ko ta magnetna polja razpadejo oziroma se uničijo, se zgodijo močni svetli bliski, ki jih na Zemljinem površju redko opazimo. Takšen blisk je 15. aprila lani opazila Gabrijela Zaharijaš, izredna profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Skupaj z znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT jim je uspelo analizirati tudi obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi tako zdaj vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar.
"Uporabili smo satelit Fermi-LAT. Z njim opazujemo žarke gama. To je vrsta svetlobe, ki je ne vidimo s svojimi očmi, saj ima milijardokrat večjo energijo od vidne svetlobe. Po navadi magnetar ne oddaja take svetlobe, mi pa smo imeli srečo, da smo ga zalotili ob močnem izbruhu. Ta nastane, ko pride do preurejanja magnetarjevih polj, pri tem pa se v zelo kratkem času sprosti veliko energije. Dogodek 15. aprila lani so zaznali številni sateliti, povezani v Medplanetarno mrežo." – Gabrijela Zaharijaš
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.
Vesolje je danes polno zvezd in galaksij. A včasih ni bilo tako. V daljni preteklosti je bilo vesolje temno. Preden so za nas skrivnostni prostor začele polniti prve svetleče plinaste krogle, je v vesolju obstajalo le nekaj lažjih kemijskih elementov. Ko pa se je to obdobje, ki mu pravimo temni vek, končalo, odtlej v vesolju "prešteti zvezde na nebu" pomeni kar precej težko nalogo. Vse zvezde, ki jih s prostim očesom vidimo, so članice naše Galaksije. S teleskopi, ki ujamejo več svetlobe kot človeško oko, pa jih lahko zaznamo bistveno več.
"Zvezde so seveda zelo, zelo različno stare. Za zemeljske razmere bi človek preprosto rekel stare, namreč vzemimo za primer naše Sonce, ki ima ta hip dobrih 4,6 milijarde let. Podobna je tudi starost naše Zemlje in drugih planetov okrog Sonca. Zdaj 4,6 milijarde let se sliši veliko in tudi je. To je približno tretjina starosti vesolja. Se pravi, nekatere zvezde so maksimalno skoraj trikrat starejše od Sonca, nekatere so pa prave mladenke, stare morda samo deset ali pet milijonov let. Verjamem, da se je marsikateri poslušalec ob tem nasmehnil, ampak tako to je. Razlike so velike. Nekatere zvezde so starejše, nekatere mlajše, vse pa za zemeljske razmere živijo dolgo. Od takrat, ko zvezda nastane, ko se zgosti z nezvezdnega prostora, pa do takrat, ko počrpa svoje jedrsko gorivo, mine od nekaj milijonov pa do veliko več kot deset milijard let." – Tomaž Zwitter
Na konec zvezdine življenjske poti vplivajo njena masa, kemijska sestava in morebitne spremljevalke zvezde v tesnih dvozvezdjih. Znanstveniki imajo danes opravka tudi z drugačnim koncem zvezd, ki so veliko bolj masivni kot konci zvezd tipa Sonce. Ta tip zvezd ima lahko tudi do 20-krat ali celo 40-krat več snovi, kot pa jo ima na primer naša najbližja zvezda. Govorimo o vrsti nevtronske zvezde, ki ji pravimo magnetarji.
"Te zvezde imajo veliko krajša življenja predvsem na veliki nogi in predvsem hitro porabijo svoje gorivo. Rezultat je, da njihovo ovojnico na koncu zopet odnese. Takrat pravimo, da ima eksplozijo supernove. Nenadoma ta snov, ki je bila v ovojnici pride ven in stvar zasveti tako kot morda cela galaksija. Po tem se sredica zopet skrči v nekaj drobnega. Drobnega, a v bistvu deset kilometrov velikega." – Tomaž Zwitter
O fizični zgradbi magnetarjev še ni veliko znanega, saj noben ne leži tako zelo blizu Zemlje. Z gotovostjo pa si znanstveniki upajo trditi, da ima ta vrsta nevtronske zvezde izjemno močna magnetna polja. Ko ta magnetna polja razpadejo oziroma se uničijo, se zgodijo močni svetli bliski, ki jih na Zemljinem površju redko opazimo. Takšen blisk je 15. aprila lani opazila Gabrijela Zaharijaš, izredna profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Skupaj z znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT jim je uspelo analizirati tudi obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi tako zdaj vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar.
"Uporabili smo satelit Fermi-LAT. Z njim opazujemo žarke gama. To je vrsta svetlobe, ki je ne vidimo s svojimi očmi, saj ima milijardokrat večjo energijo od vidne svetlobe. Po navadi magnetar ne oddaja take svetlobe, mi pa smo imeli srečo, da smo ga zalotili ob močnem izbruhu. Ta nastane, ko pride do preurejanja magnetarjevih polj, pri tem pa se v zelo kratkem času sprosti veliko energije. Dogodek 15. aprila lani so zaznali številni sateliti, povezani v Medplanetarno mrežo." – Gabrijela Zaharijaš
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Neveljaven email naslov