Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve.
In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija
1085 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve.
In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija
Neveljaven email naslov