Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom.

Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov.

Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS

foto: izrez z naslovnice knjige

ilustracija: Roža Piščanec