Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Živimo v času t. i. start-up oziroma zagonskih podjetij, je za The New Yorker zapisal James Surowiecki in dodal, da skoraj še nikoli ni bilo lažje ustvariti izdelka in zagnati podjetja, zahvaljujoč predvsem t. i. crowdfundingu oziroma množičnemu financiranju. Razmeroma nov koncept, vendar samo, ko govorimo o spletnih platformah, namenjenih zbiranju finačnih sredstev, pravi soustanovitelj in vodja iniciative Slovenia Crowdfunding Luka Piškorič.
Eden prvih odmevnejših primerov crowdfundinga je bila kampanja Josepha Pulitzerja, ki je potekala prek njegovega časopisa, ko je zbiral finančna sredstva za postavitev Kipa svobode v New Yorku. V novejšem času zasledimo primer oboževalcev skupine MarillIon, ko leta 1997 za glasbenike zberejo 60.000 dolarjev za turnejo po ZDA.
Pri nas se je za crowdfunding že uveljavila besedna zveza množično financiranje, nekateri pa to imenujejo kar po slovensko množicanje.
Digitalni strateg Vuk Čosić pravi, da je zgodovina polna iskanja načinov, kako bi posamezno podjetje prišlo do zagonskega kapitala in crowdfunding je del te zgodovine. "Če mama nima oziroma nimaš soseda bankirja, boš moral "bootstrap-at", tj. podjetje zgraditi na podlagi osebnih prihodkov in prihrankov ter s čim večjim "zategovanjem" stroškov."
Največ sta v preteklem letu med Slovenci zbrala Flykly (700.000 dolarjev) in Chipolo - 290.000 dolarjev. Marsikoga je presenetila tudi uspešnost kampanje lesenega totema, imenovanega Zen egg. Od želenih 2200 dolarjev se je končni izkupiček zagonskega kapitala povzpel na 109.000 dolarjev.
"Ne vem, kako si ljudje predstavljajo delo za kampanjo. Pri nas je bilo v ožji proces ustvarjanja vključenih vsaj 5 ljudi, poleg pa še 5 zunanjih, vsega skupaj pa je sodelovalo 20 ljudi na takšen in drugačen način," pravi oblikovalec totema Zen egg Gašper Premože. Pomen ekipnega duha se zaveda tudi avtor izdelka Kefirko, seta za domačo pripravo kefirja, Marko Borko. Razloži tudi svoj razlog za vstop na Kickstarter: ta platforma ti omogoča samostojno delo, ni ti treba iskati vlagatelja, nihče ti pri projektu ne bo odvzel odstotkov, svoj izdelek delaš sam naprej in ga razvijaš s svojimi prijatelji tako, kot si si zamislil.
Naj ljudje poskusijo na Kickstarterju. Če imajo neko idejo, naj je ne skrivajo v predalu. Naj okrog sebe zberejo ekipo ljudi, prijatelje, ki jim lahko zaupajo in ... Akcija! Ni druge. (Marko Borko, avtor izdelka Kefirko)
Naši sogovorniki so enotni tudi v tem, da ima marsikateri Slovenec romantično predstavo o delovanju Kickstarterja in podobnih spletnih platform, na katerih lahko svoj izdelek predstavite širši javnosti in prepričate posameznike, da vam namenijo sredstva za zagon podjetja. Predstava, da "prideš, objaviš predstavitveni video in gledaš, kako se števec denarja obrača", je zelo napačna in naivna.
Če se lotite kampanje, vedite, da so na razpolago štiri vrste crowdfundinga - donacije, nagrade, investicije in mikrokrediti.
Vse prevečkrat obseg priprav za eno tako kampanjo in obseg dela podcenjujejo. Ni dovolj narediti dober predstavitveni video, ključno je seveda, da ljudje izvejo za to kampanjo, treba jih je aktivirati in vzpostaviti nekakšno skupnost. Treba je razširiti glas o kampanji, kar zahteva tudi 2 ali 3 mesece priprav. Najti je treba ključne medije, ki bodo o tem poročali. Ne smemo tudi zanemariti družbenih omrežij.
Vsekakor je pri slovenskih kampanjah skupni imenovalec ta, da vsi nosilci projektov želijo s temi projekti na nek način pomagati zagonu slovenskega gospodarstva; uporabljajo lokalne vire tako v smislu produkcijskih virov (da se angažira lokalne obrtnike, lokalne proizvodne možnosti), kot tudi v tem, da se uporablja domače materiale, kar je na nek način tudi družbena odgovornost teh novonastajajočih start up-ov. Luka Piškorič o pomenu lokalnosti na Kickstarterju
Čeprav je tudi na evropskih tleh kar nekaj platform za zbiranje finančnih sredstev, pa je ameriški Kickstarter postal najuspešnejša platforma morda ravno zaradi njihove striktne politike, katere projekte sprejmejo in katere ne. Ima nekakšno sito, kar mu daje - za razliko od Indiegogo-ja, ki je druga največja platforma, nastanjena na ameriških tleh-, večjo kredibilnost. Kako lahko potem skozi to sito pride kampanja o krompirjevi solati? Naj spomnimo: pobudnik Zack Brown je za solato želel zbrati 10 dolarjev, na koncu pa jih je 55.000, denar pa porabil za ogromno zabavo, na katero so bili povabljeni vsi. "Ja, gre za iskanje pozornosti. Morda si kdo želi postati zvezdnik prek Kickstarterja s kakšno tako noro idejo, ampak moje mnenje o takih stvareh ni prav dobro. Mislim, da je sam Kickstarter ponekod že malce izgubil na svoji legitimnosti ravno zaradi takih stvari," pravi Janez Tratar, lastnik blagovne znamke lesenih koles Tratar Bikes.
Ne moremo zanikati dejstva, da je kampanja o krompirjevi solati naredila veliko za samo prepoznavnost Kickstarterja.
Vsekakor imajo več možnosti za zadostno finančno podporo inovativni, oblikovalsko dovršeni in premišljeni projekti. Kickstarter je slovenskim ustvarjalcem zelo dobrodošel medij, ker odpira okno v svet; naenkrat ni treba ciljati samo na sosednje države ali bivši balkan, ampak imaš na voljo celoten planet. A naj uspeh drugih ne postane edino vodilo in motivacija za postavitev lastne kampanje na platformi za množično financiranje, saj se je treba zavedati, da čeprav crowdfunding do neke mere demokratizira prizorišče, te istočasno zasužnji, saj od tebe zahteva - vsaj v času kampanje- 24-urno pozornost. Brez dela pač ni jela.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Živimo v času t. i. start-up oziroma zagonskih podjetij, je za The New Yorker zapisal James Surowiecki in dodal, da skoraj še nikoli ni bilo lažje ustvariti izdelka in zagnati podjetja, zahvaljujoč predvsem t. i. crowdfundingu oziroma množičnemu financiranju. Razmeroma nov koncept, vendar samo, ko govorimo o spletnih platformah, namenjenih zbiranju finačnih sredstev, pravi soustanovitelj in vodja iniciative Slovenia Crowdfunding Luka Piškorič.
Eden prvih odmevnejših primerov crowdfundinga je bila kampanja Josepha Pulitzerja, ki je potekala prek njegovega časopisa, ko je zbiral finančna sredstva za postavitev Kipa svobode v New Yorku. V novejšem času zasledimo primer oboževalcev skupine MarillIon, ko leta 1997 za glasbenike zberejo 60.000 dolarjev za turnejo po ZDA.
Pri nas se je za crowdfunding že uveljavila besedna zveza množično financiranje, nekateri pa to imenujejo kar po slovensko množicanje.
Digitalni strateg Vuk Čosić pravi, da je zgodovina polna iskanja načinov, kako bi posamezno podjetje prišlo do zagonskega kapitala in crowdfunding je del te zgodovine. "Če mama nima oziroma nimaš soseda bankirja, boš moral "bootstrap-at", tj. podjetje zgraditi na podlagi osebnih prihodkov in prihrankov ter s čim večjim "zategovanjem" stroškov."
Največ sta v preteklem letu med Slovenci zbrala Flykly (700.000 dolarjev) in Chipolo - 290.000 dolarjev. Marsikoga je presenetila tudi uspešnost kampanje lesenega totema, imenovanega Zen egg. Od želenih 2200 dolarjev se je končni izkupiček zagonskega kapitala povzpel na 109.000 dolarjev.
"Ne vem, kako si ljudje predstavljajo delo za kampanjo. Pri nas je bilo v ožji proces ustvarjanja vključenih vsaj 5 ljudi, poleg pa še 5 zunanjih, vsega skupaj pa je sodelovalo 20 ljudi na takšen in drugačen način," pravi oblikovalec totema Zen egg Gašper Premože. Pomen ekipnega duha se zaveda tudi avtor izdelka Kefirko, seta za domačo pripravo kefirja, Marko Borko. Razloži tudi svoj razlog za vstop na Kickstarter: ta platforma ti omogoča samostojno delo, ni ti treba iskati vlagatelja, nihče ti pri projektu ne bo odvzel odstotkov, svoj izdelek delaš sam naprej in ga razvijaš s svojimi prijatelji tako, kot si si zamislil.
Naj ljudje poskusijo na Kickstarterju. Če imajo neko idejo, naj je ne skrivajo v predalu. Naj okrog sebe zberejo ekipo ljudi, prijatelje, ki jim lahko zaupajo in ... Akcija! Ni druge. (Marko Borko, avtor izdelka Kefirko)
Naši sogovorniki so enotni tudi v tem, da ima marsikateri Slovenec romantično predstavo o delovanju Kickstarterja in podobnih spletnih platform, na katerih lahko svoj izdelek predstavite širši javnosti in prepričate posameznike, da vam namenijo sredstva za zagon podjetja. Predstava, da "prideš, objaviš predstavitveni video in gledaš, kako se števec denarja obrača", je zelo napačna in naivna.
Če se lotite kampanje, vedite, da so na razpolago štiri vrste crowdfundinga - donacije, nagrade, investicije in mikrokrediti.
Vse prevečkrat obseg priprav za eno tako kampanjo in obseg dela podcenjujejo. Ni dovolj narediti dober predstavitveni video, ključno je seveda, da ljudje izvejo za to kampanjo, treba jih je aktivirati in vzpostaviti nekakšno skupnost. Treba je razširiti glas o kampanji, kar zahteva tudi 2 ali 3 mesece priprav. Najti je treba ključne medije, ki bodo o tem poročali. Ne smemo tudi zanemariti družbenih omrežij.
Vsekakor je pri slovenskih kampanjah skupni imenovalec ta, da vsi nosilci projektov želijo s temi projekti na nek način pomagati zagonu slovenskega gospodarstva; uporabljajo lokalne vire tako v smislu produkcijskih virov (da se angažira lokalne obrtnike, lokalne proizvodne možnosti), kot tudi v tem, da se uporablja domače materiale, kar je na nek način tudi družbena odgovornost teh novonastajajočih start up-ov. Luka Piškorič o pomenu lokalnosti na Kickstarterju
Čeprav je tudi na evropskih tleh kar nekaj platform za zbiranje finančnih sredstev, pa je ameriški Kickstarter postal najuspešnejša platforma morda ravno zaradi njihove striktne politike, katere projekte sprejmejo in katere ne. Ima nekakšno sito, kar mu daje - za razliko od Indiegogo-ja, ki je druga največja platforma, nastanjena na ameriških tleh-, večjo kredibilnost. Kako lahko potem skozi to sito pride kampanja o krompirjevi solati? Naj spomnimo: pobudnik Zack Brown je za solato želel zbrati 10 dolarjev, na koncu pa jih je 55.000, denar pa porabil za ogromno zabavo, na katero so bili povabljeni vsi. "Ja, gre za iskanje pozornosti. Morda si kdo želi postati zvezdnik prek Kickstarterja s kakšno tako noro idejo, ampak moje mnenje o takih stvareh ni prav dobro. Mislim, da je sam Kickstarter ponekod že malce izgubil na svoji legitimnosti ravno zaradi takih stvari," pravi Janez Tratar, lastnik blagovne znamke lesenih koles Tratar Bikes.
Ne moremo zanikati dejstva, da je kampanja o krompirjevi solati naredila veliko za samo prepoznavnost Kickstarterja.
Vsekakor imajo več možnosti za zadostno finančno podporo inovativni, oblikovalsko dovršeni in premišljeni projekti. Kickstarter je slovenskim ustvarjalcem zelo dobrodošel medij, ker odpira okno v svet; naenkrat ni treba ciljati samo na sosednje države ali bivši balkan, ampak imaš na voljo celoten planet. A naj uspeh drugih ne postane edino vodilo in motivacija za postavitev lastne kampanje na platformi za množično financiranje, saj se je treba zavedati, da čeprav crowdfunding do neke mere demokratizira prizorišče, te istočasno zasužnji, saj od tebe zahteva - vsaj v času kampanje- 24-urno pozornost. Brez dela pač ni jela.
Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor
Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici
Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.
Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.
Neveljaven email naslov