Stotrideset milijard ameriških dolarjev naj bi letos navrgla globalna trgovina s tako imenovanimi superživili. Mednje so dolga leta uvrščali domačo špinačo, repo, borovnice in jabolka, v zadnjem času pa se glasneje govori o kvinoji, ašvagandi, goji jagodah in drugih.

Superživila so bogata z vitamini, antioksidanti, minerali, aminokislinami in drugimi koristnimi hranili.

Izraz superživilo se uporablja v različnih kontekstih, pravi prof. dr. Rok Orel. Nadaljuje, da poimenovanje ne izvira iz strokovnih, ampak iz poljudnih, verjetno marketinških vod. Da je izraz superživilo marketinški domislek, se strinja prof. dr. Samo Kreft. V ozadju pa je tudi nekaj resnice.

Trgovina s superživili skokovito narašča, prav tako oglaševanje. Po eni strani nam obljubljajo boljše zdravje in počutje, več energije, zbranosti in ustvarjalnosti, po drugi strani pa ne manjka mnenj, da je superhrana zgolj posrečena marketinška domislica.

Veliko bolnikov se v želji po pravih informacijah in nasvetih glede superživil obrača na klinično dietetičarko Denis Mlakar Mastnak z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Prvi nasvet je previdnost.

Superživila za onkološke bolnike so beljakovine, omega tri maščobne kisline in sladkor. - Denis Mlakar Mastnak

Prof. dr. Božidar Žlender opozarja, da je izraz superživilo pogosto rezerviran le za hrano iz daljnih dežel. Nutricionistka Mojca Cepuš pa pravi, da z marketinško skovanko superživila označujemo hrano s koristnimi hranili, ki jih v drugih živilih ni, ali pa so prisotna v manjših količinah. Superživilom pušča odprta vrata.

Zakaj v razvitem svetu vedno več ljudi posega po superživilih? Zanimivo plat navdušenja nad njimi razkriva dr. Sašo Dolenc. Super, pravi, se nanaša na našo percepcijo, na naše doživljanje tega.

Svoje poglede o superhrani v Intelekti z nami delijo: klinična dietetičarka Denís Mlakar Mastnak, nutricionistka Mojca Cepuš, filozof Sašo Dolenc, živilski tehnolog Božidar Žlender, farmacevt Samo Kreft in gastroenterolog Rok Orel.