Velike znanstvene založbe so predvsem zaradi javnih sredstev med najbolj dobičkonosnimi podjetji na svetu

Znanstveno založništvo je velik posel, ki poteka daleč od oči širše javnosti. Razumljivo, saj gre navsezadnje za zelo specializirano dejavnost. Celo velik del znanstvenikov se ne zaveda razsežnosti tega posla, čeprav na svoji koži nenehno čutijo njegov vpliv. Gre za izredno dobičkonosno dejavnost. Med desetimi največjimi založbami na svetu je sedem znanstvenih založb in njihovi skupni letni prihodki presegajo več kot 22 milijard evrov. Pri tem je še posebej pomenjivo, da njihovi čisti dobički redno presegajo 30 odstotkov.

Bajni posli z javnim denarjem

Očitno je, da so velike znanstvene založbe odkrile idealen recept za uspešno poslovanje. Toda če pogledamo podrobnosti, česa podobnega ne srečamo prav pogosto.

"Znanstveniki rezultate svojega dela prepustijo založbam zastonj, saj je v njihovem kariernem interesu, da objavijo čim več člankov v kar najbolj uglednih revijah. Prav tako je v njihovem kariernem interesu, da recenzirajo prispevke drugih avtorjev, kar opravljajo povsem brezplačno. Nato pa univerze in raziskovalne ustanove te članke odkupijo prek naročnin na znanstvene revije, ki so izredno drage," razlaga strokovnjak za založništvo prof. Miha Kovač z ljubljanske filozofske fakultete.

Na številnih področjih je treba za objavo celo plačati.

"Ravno sem prejel račun za članek, ki je bil objavljen v reviji Nature Biotechnology. Cena 4000 evrov," razlaga prof. Roman Jerala, vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.

Brez najnovejših znanstvenih spoznanj je znanstveno-raziskovalno delo povsem nemogoče. V Sloveniji za naročnine za znanstvene revije letno prispevamo več kot štiri milijone evrov. Ker se znanstvene raziskave po vsem svetu po večini financirajo iz javnih sredstev, se zdi vloga založniških multinacionalk še toliko bolj problematična. Tudi poskusi, da bi se s prostim dostopom do znanstvenih objav obšlo težave zaradi visokih naročnin, ne dajejo večjih rezultatov. Prosti dostop so namreč založbe uspešno prevalile na pleča raziskovalcev in tako pomeni dodaten strošek, ki lahko sega do tisoč do več tisoč evrov dodatnega denarja. V svoji zdajšnji obliki je prosti dostop za založbe celo bolj dobičkonosen kot naročnine.

Sistem financiranja raziskav podpira velike založbe

Vrednost znanstvenega dela se danes ocenjuje z indeksi citiranja. Citati so postali valuta v znanstvenem svetu. Pogosteje ko je neki članek citiran, višja je njegova vrednost. Članek, objavljen v uglednejši reviji, bo dobil več pozornosti in tako je tudi verjetnost, da bo pogosteje citiran, večja. Znanstveniki so povsem ujeti v to citatno logiko in si preprosto morajo prizadevati za to, da svoje delo objavijo v reviji s kar najširšim krogom bralcev. Brez uglednih objav se lahko namreč kar kmalu poslovijo od raziskovalnega dela, saj so tako pri nas kot po svetu indeksi citiranja eno od ključnih meril pri dodeljevanju raziskovalnih sredstev, vsi glavni indeksi citiranja pa so v lasti velikih založb.

Ker je objavljanje za raziskovalce tako zelo nujno, uredniška politika velikih založb v določeni meri vpliva celo na to, kaj se raziskuje in kako. Zelo zaželena so namreč velika, prebojna odkritja, toda ta dejansko predstavljajo le manjši del znanstvene vednosti. Tako nastajajo celo vrzeli v znanju, čeprav se zdi, da neko področje napreduje z veliko naglico. Zapostavljene so tudi objave, ki bi kolegom lahko razkrile morebitne slepe ulice in jim tako prihranile trud in stroške, ko morajo neperspektivnost neke hipoteze preveriti sami.

Do sprememb še daleč

Znanstveniki se strinjajo, da zdajšnji sistem ni dober. Potrebovali bi prosti dostop, katerega financiranje ne bi bilo na plečih raziskovalcev, indekse citiranja, ki ne bi bili v lasti velikih založb oziroma bi bili bolj nevtralni, predvsem pa bi bilo treba spremeniti tako vrednotenje znanja kot tudi razpisne pogoje in habilitacijske postopke. Toda tega bi se bilo treba lotiti vsaj na ravni Evropske unije, zahtevalo pa bi izredno koordinacijo in spremembo navad. Toda brez teh sprememb bo znanost ostala ujetnica telesov in največjih igralcev na založniškem parketu.