Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Velike znanstvene založbe so predvsem zaradi javnih sredstev med najbolj dobičkonosnimi podjetji na svetu
Znanstveno založništvo je velik posel, ki poteka daleč od oči širše javnosti. Razumljivo, saj gre navsezadnje za zelo specializirano dejavnost. Celo velik del znanstvenikov se ne zaveda razsežnosti tega posla, čeprav na svoji koži nenehno čutijo njegov vpliv. Gre za izredno dobičkonosno dejavnost. Med desetimi največjimi založbami na svetu je sedem znanstvenih založb in njihovi skupni letni prihodki presegajo več kot 22 milijard evrov. Pri tem je še posebej pomenjivo, da njihovi čisti dobički redno presegajo 30 odstotkov.
Očitno je, da so velike znanstvene založbe odkrile idealen recept za uspešno poslovanje. Toda če pogledamo podrobnosti, česa podobnega ne srečamo prav pogosto.
"Znanstveniki rezultate svojega dela prepustijo založbam zastonj, saj je v njihovem kariernem interesu, da objavijo čim več člankov v kar najbolj uglednih revijah. Prav tako je v njihovem kariernem interesu, da recenzirajo prispevke drugih avtorjev, kar opravljajo povsem brezplačno. Nato pa univerze in raziskovalne ustanove te članke odkupijo prek naročnin na znanstvene revije, ki so izredno drage," razlaga strokovnjak za založništvo prof. Miha Kovač z ljubljanske filozofske fakultete.
Na številnih področjih je treba za objavo celo plačati.
"Ravno sem prejel račun za članek, ki je bil objavljen v reviji Nature Biotechnology. Cena 4000 evrov," razlaga prof. Roman Jerala, vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.
Brez najnovejših znanstvenih spoznanj je znanstveno-raziskovalno delo povsem nemogoče. V Sloveniji za naročnine za znanstvene revije letno prispevamo več kot štiri milijone evrov. Ker se znanstvene raziskave po vsem svetu po večini financirajo iz javnih sredstev, se zdi vloga založniških multinacionalk še toliko bolj problematična. Tudi poskusi, da bi se s prostim dostopom do znanstvenih objav obšlo težave zaradi visokih naročnin, ne dajejo večjih rezultatov. Prosti dostop so namreč založbe uspešno prevalile na pleča raziskovalcev in tako pomeni dodaten strošek, ki lahko sega do tisoč do več tisoč evrov dodatnega denarja. V svoji zdajšnji obliki je prosti dostop za založbe celo bolj dobičkonosen kot naročnine.
Vrednost znanstvenega dela se danes ocenjuje z indeksi citiranja. Citati so postali valuta v znanstvenem svetu. Pogosteje ko je neki članek citiran, višja je njegova vrednost. Članek, objavljen v uglednejši reviji, bo dobil več pozornosti in tako je tudi verjetnost, da bo pogosteje citiran, večja. Znanstveniki so povsem ujeti v to citatno logiko in si preprosto morajo prizadevati za to, da svoje delo objavijo v reviji s kar najširšim krogom bralcev. Brez uglednih objav se lahko namreč kar kmalu poslovijo od raziskovalnega dela, saj so tako pri nas kot po svetu indeksi citiranja eno od ključnih meril pri dodeljevanju raziskovalnih sredstev, vsi glavni indeksi citiranja pa so v lasti velikih založb.
Ker je objavljanje za raziskovalce tako zelo nujno, uredniška politika velikih založb v določeni meri vpliva celo na to, kaj se raziskuje in kako. Zelo zaželena so namreč velika, prebojna odkritja, toda ta dejansko predstavljajo le manjši del znanstvene vednosti. Tako nastajajo celo vrzeli v znanju, čeprav se zdi, da neko področje napreduje z veliko naglico. Zapostavljene so tudi objave, ki bi kolegom lahko razkrile morebitne slepe ulice in jim tako prihranile trud in stroške, ko morajo neperspektivnost neke hipoteze preveriti sami.
Do sprememb še daleč
Znanstveniki se strinjajo, da zdajšnji sistem ni dober. Potrebovali bi prosti dostop, katerega financiranje ne bi bilo na plečih raziskovalcev, indekse citiranja, ki ne bi bili v lasti velikih založb oziroma bi bili bolj nevtralni, predvsem pa bi bilo treba spremeniti tako vrednotenje znanja kot tudi razpisne pogoje in habilitacijske postopke. Toda tega bi se bilo treba lotiti vsaj na ravni Evropske unije, zahtevalo pa bi izredno koordinacijo in spremembo navad. Toda brez teh sprememb bo znanost ostala ujetnica telesov in največjih igralcev na založniškem parketu.
912 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Velike znanstvene založbe so predvsem zaradi javnih sredstev med najbolj dobičkonosnimi podjetji na svetu
Znanstveno založništvo je velik posel, ki poteka daleč od oči širše javnosti. Razumljivo, saj gre navsezadnje za zelo specializirano dejavnost. Celo velik del znanstvenikov se ne zaveda razsežnosti tega posla, čeprav na svoji koži nenehno čutijo njegov vpliv. Gre za izredno dobičkonosno dejavnost. Med desetimi največjimi založbami na svetu je sedem znanstvenih založb in njihovi skupni letni prihodki presegajo več kot 22 milijard evrov. Pri tem je še posebej pomenjivo, da njihovi čisti dobički redno presegajo 30 odstotkov.
Očitno je, da so velike znanstvene založbe odkrile idealen recept za uspešno poslovanje. Toda če pogledamo podrobnosti, česa podobnega ne srečamo prav pogosto.
"Znanstveniki rezultate svojega dela prepustijo založbam zastonj, saj je v njihovem kariernem interesu, da objavijo čim več člankov v kar najbolj uglednih revijah. Prav tako je v njihovem kariernem interesu, da recenzirajo prispevke drugih avtorjev, kar opravljajo povsem brezplačno. Nato pa univerze in raziskovalne ustanove te članke odkupijo prek naročnin na znanstvene revije, ki so izredno drage," razlaga strokovnjak za založništvo prof. Miha Kovač z ljubljanske filozofske fakultete.
Na številnih področjih je treba za objavo celo plačati.
"Ravno sem prejel račun za članek, ki je bil objavljen v reviji Nature Biotechnology. Cena 4000 evrov," razlaga prof. Roman Jerala, vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.
Brez najnovejših znanstvenih spoznanj je znanstveno-raziskovalno delo povsem nemogoče. V Sloveniji za naročnine za znanstvene revije letno prispevamo več kot štiri milijone evrov. Ker se znanstvene raziskave po vsem svetu po večini financirajo iz javnih sredstev, se zdi vloga založniških multinacionalk še toliko bolj problematična. Tudi poskusi, da bi se s prostim dostopom do znanstvenih objav obšlo težave zaradi visokih naročnin, ne dajejo večjih rezultatov. Prosti dostop so namreč založbe uspešno prevalile na pleča raziskovalcev in tako pomeni dodaten strošek, ki lahko sega do tisoč do več tisoč evrov dodatnega denarja. V svoji zdajšnji obliki je prosti dostop za založbe celo bolj dobičkonosen kot naročnine.
Vrednost znanstvenega dela se danes ocenjuje z indeksi citiranja. Citati so postali valuta v znanstvenem svetu. Pogosteje ko je neki članek citiran, višja je njegova vrednost. Članek, objavljen v uglednejši reviji, bo dobil več pozornosti in tako je tudi verjetnost, da bo pogosteje citiran, večja. Znanstveniki so povsem ujeti v to citatno logiko in si preprosto morajo prizadevati za to, da svoje delo objavijo v reviji s kar najširšim krogom bralcev. Brez uglednih objav se lahko namreč kar kmalu poslovijo od raziskovalnega dela, saj so tako pri nas kot po svetu indeksi citiranja eno od ključnih meril pri dodeljevanju raziskovalnih sredstev, vsi glavni indeksi citiranja pa so v lasti velikih založb.
Ker je objavljanje za raziskovalce tako zelo nujno, uredniška politika velikih založb v določeni meri vpliva celo na to, kaj se raziskuje in kako. Zelo zaželena so namreč velika, prebojna odkritja, toda ta dejansko predstavljajo le manjši del znanstvene vednosti. Tako nastajajo celo vrzeli v znanju, čeprav se zdi, da neko področje napreduje z veliko naglico. Zapostavljene so tudi objave, ki bi kolegom lahko razkrile morebitne slepe ulice in jim tako prihranile trud in stroške, ko morajo neperspektivnost neke hipoteze preveriti sami.
Do sprememb še daleč
Znanstveniki se strinjajo, da zdajšnji sistem ni dober. Potrebovali bi prosti dostop, katerega financiranje ne bi bilo na plečih raziskovalcev, indekse citiranja, ki ne bi bili v lasti velikih založb oziroma bi bili bolj nevtralni, predvsem pa bi bilo treba spremeniti tako vrednotenje znanja kot tudi razpisne pogoje in habilitacijske postopke. Toda tega bi se bilo treba lotiti vsaj na ravni Evropske unije, zahtevalo pa bi izredno koordinacijo in spremembo navad. Toda brez teh sprememb bo znanost ostala ujetnica telesov in največjih igralcev na založniškem parketu.
Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem jugu
Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco?
Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor
Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici
Polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. To kažejo rezultati raziskave Mladi 2024. Tudi izsledki raziskave Empath kažejo podobno sliko. Gostje tokratne oddaje Intelekta, dr. Veronika Tašner, dr. Nina Perger in dr. Jasna Podreka so poskušale osvetliti kompleksno ozadje teženj po retradicionalizaciji ter ponuditi morebitne načine odzivanja na vse večji ideološki razkol v družbi. Prav tako so spregovorile o novi moškosti in načinih spopadanja s škodljivimi stereotipi v izobraževalnem sistemu.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
Neveljaven email naslov