Kaj nam sodobna arheologija in genetika govorita o življenju v kameni dobi?

Genske analize starih prebivalcev Evrope, lovcev in nabiralcev izpred sedem tisoč let in več, kažejo presenetljivo podobo. Kljub tisočletjem, ki so jih preživeli na hladnem severu, so bili temnopolti in modrooki. Svetlejša polt je, kot kaže, v Evropo prišla šele z neolitskimi poljedelci z Bližnjega vzhoda. Genetika danes očitno ponuja nov in zanimiv vpogled v našo sorazmerno nedavno evolucijo kot tudi v nekdanje migracije, v mešanje in premeščanje populacij. Toda to je le en del zgodbe.

Spremembe gredo pogosto z roko v roki. Večji del starejše kamene dobe so bile denimo tehnološke spremembe sorazmerno počasne. Je pa to čas, ko je homo sapiens uspešno poselil tako rekoč ves svet. Čeprav sorazmerno maloštevilni so se kamenodobni lovci več kot očitno znali prilagoditi tudi negostoljubnim območjem. S koncem zadnje ledene dobe pred približno 12.000 leti pa so se okoljski pogoji začeli spreminjati in sorazmerno hitro so se nanje odzvale tudi takratne družbe. Najrazličnejše tehnološke inovacije, kot sta keramika in tekstil, so se naglo širile, čeprav so bile resda med posameznimi območji tudi večtisočletne razlike. Kulturne in družbene spremembe, spremembe predstavnega sveta so danes veliko težje določljive, a brez dvoma so pomembno utirale pot t. i. neolitski revoluciji, najbolj daljnosežni revoluciji v zgodovini naše vrste, s katero sta se uveljavila stalna naselitev in poljedelstvo, postavljeni pa so bili tudi temelji za veliko bolj zapletene družbene ureditve.

Razgibanemu, heterogenemu in v marsikaterem pogledu prelomnem času, v katerega nam danes poleg arheoloških ostankov dodaten vpogled ponujajo genske analize, smo se posvetili v pogovoru z arheologoma prof. dr. Mihaelom Budjo s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in s prof. dr. Borisom Kavurjem s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.