Kako spoznanja sodobne znanosti vplivajo na umetnost našega časa?

V zadnjih desetletjih je znanost pomembno razširila naše vedenje o vesolju in planetu, na katerem živimo. Samo pomislimo: razvozlali smo človeški genom, odkrili Higgsov bozon, poglobili smo vedenje o globalnem segrevanju in vzrokih zanj, spoznali smo, da obstajata tako imenovana temna snov in še nekoliko bolj skrivnostna temna energija. Tehnologija pa, ki jo ta znanstvena spoznanja omogočajo, tehnologija, ki torej prihaja, je naravnost osupljiva: genski inženiring, fuzijski reaktor in kvantni računalnik nas slej ali prej čakajo za pregovornim naslednjim vogalom. Skratka: v luči sodobne znanosti in tehnologije svet pogosto vidimo v povsem drugačni luči.

A medtem ko je znanost z nogo in pol že v prihodnosti, se lahko vprašamo, ali smo vsa ta nova spoznanja sposobni misliti tudi na ne-znanstvene načine; v poljih politike, prava, filozofije in umetnosti, denimo. Ali smo, drugače rečeno, sposobni strokovni žargon, ki ga uporablja znanost, prevesti v kako drugo govorico tako, da bomo ljudje navsezadnje spoznali, da delo, ki ga opravljajo raziskovalci v kakem pospeševalniku delcev ali v kakem laboratoriju za kloniranje, ni le nekaj, kar zadeva samo znanstvenike – ampak nas vse, homo sapiensa kot takega?

To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, saj smo se spraševali, kako znanost vpliva na sodobno umetnost oziroma kako jo – rečeno po domače – navdihuje. V tem smislu je dr. Igor Žunkovič, literarni komparativist in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete poudaril, da:

»Imamo tri možnosti, kako umetnost v današnjem svetu lahko obstaja v razmerju do znanosti. Lahko je njen popularizator. Lahko je medij, kjer se preizkuša znanstvena spoznanja v nekem širšem kontekstu, kjer se, na primer, preizkuša, kaj obstoj fizikalne singularnosti v jedru črne luknje sploh pomeni na naši, doživljajski ravni. Lahko pa gre za to, da sta umetnost in znanost dva različna diskurza, ki se v določeni meri sicer prekrivata, vendar tako, da imata svoji ločeni upravičenost in kriterije, po katerih merimo njuno uspešnost.«

Filozof in predavatelj za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Lev Kreft, pa je poudaril, da vsem razlikam, ki obstajajo med umetnostjo in znanostjo, ti veliki disciplini človeškega duha nekaj le povezuje:

»Tisto, kar je po mojem skupno umetnosti in znanosti danes, je igra. Namreč znanstveni eksperiment je prav tako igra. Ni samo umetnost tista, ki se igra. Gre sicer za dve različni igri, kar naredi stvar dodatno zanimivo, ampak zato mislim, da sta umetnost in znanost danes kompatibilni.«

Kako znanost čisto konkretno vpliva na umetnost, pa je slikarka, filozofinja in dekanja Fakultete za podiplomski humanistični študij Alma Mater Europaea Institutum Studiorum Humanitatis dr. Polona Tratnik ponazorila s sklicevanjem na kubistično slikarstvo, ki se je v začetku dvajsetega stoletja razvijalo pod vplivom Einsteinove teorije relativnosti in novih spoznanj v polju psihologije:

»Kubizem lepo pokaže, da naše zaznavanje prostora poteka v času, da se naše oko neprestano premika in da stvari zaznavamo iz različnih zornih kotov in skozi čas. Ko je torej Picasso naslikal jokajočo žensko, je ta bila pravzaprav bolj realistična z vso svojo razdrobljenostjo, kot pa, recimo, v neki tako imenovani realistični maniri.«

Več o srečevanjih in razhajanjih med znanostjo in sodobno umetnostjo pa lahko seveda izveste, če prisluhnete celotni oddaji.