Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta

Na znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju.

To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre?

Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige.

Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)