Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.

Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja

Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.

Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.

Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.

Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.

Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.

Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.

Na prvo misijo v Gazo

Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.

Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.

“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.

Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.

Druga postaja: Južni Sudan – država, kjer ob porodu umre vsaka dvajseta ženska, vsak peti otrok pa ne doživi 5. leta starosti

Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”

Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.

Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”

Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako.  Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.

Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”

V Afganistan med talibe

“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.

Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.

“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”

Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”

Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.

Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.