Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček

Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej

Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.

»Brez znanosti in tehnološkega razvoja, brez razumnikov in ustvarjalnosti ne bomo obstali«

V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.

»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«

Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.

»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«

Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju  domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.

»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.

Ali tudi Evropa pozablja na svojo razvojno vizijo?

V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.

»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«

Med ustvarjanjem v umetnosti in znanosti je veliko skupnih točk

Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.

»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«