Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Anja Novak Anjuta je predvsem dramska igralka in pesnica. Njeno igro lahko spremljamo zlasti v Mladinskem gledališču v Ljubljani, njeno poezijo pa lahko beremo v pesniških zbirkah Ranerane (2020) in Žilažili. Ta je izšla pred kratkim v samozaložbi in samozaložba je omogočila avtorici največjo možno mero svobode pri zasnovi knjige (oblikovalka je bila Tajda Pavletič, urednica pa Veronika Šoster). Konceptualno oblikovana zbirka nagovarja bralko in bralca s poezijo, ki je lahko ta hip ostrozoba, včasih morda humorna, pogosto čustveno intenzivna, zmerom pa prepričljiva in vznemirljiva. Več o zbirki Žilažili pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo, občuteno pa tudi prebere pesmi Žilažili in Stara in uvela. Nikar ne zamudite Izšlo je (glasbena oprema je skladba 20220302, glasbeni dnevnik lani preminulega japonskega skladatelja Rjuičija Sakamota).
753 epizod
Predstavitev knjižnih novostih, predvsem s področja literature v ožjem pomenu besede, pa tudi humanistike (zlasti literarne in umetnostnozgodovinske vede, kulturologije, zgodovine, filozofije itd.). Knjigo osvetli avtor ali avtorica, prevajalec ali prevajalka.
Anja Novak Anjuta je predvsem dramska igralka in pesnica. Njeno igro lahko spremljamo zlasti v Mladinskem gledališču v Ljubljani, njeno poezijo pa lahko beremo v pesniških zbirkah Ranerane (2020) in Žilažili. Ta je izšla pred kratkim v samozaložbi in samozaložba je omogočila avtorici največjo možno mero svobode pri zasnovi knjige (oblikovalka je bila Tajda Pavletič, urednica pa Veronika Šoster). Konceptualno oblikovana zbirka nagovarja bralko in bralca s poezijo, ki je lahko ta hip ostrozoba, včasih morda humorna, pogosto čustveno intenzivna, zmerom pa prepričljiva in vznemirljiva. Več o zbirki Žilažili pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo, občuteno pa tudi prebere pesmi Žilažili in Stara in uvela. Nikar ne zamudite Izšlo je (glasbena oprema je skladba 20220302, glasbeni dnevnik lani preminulega japonskega skladatelja Rjuičija Sakamota).
Vsaka generacija literarnih zgodovinarjev in zgodovinark (jezikoslovcev in jezikoslovk itd.) stoji pred težko nalogo: vsaj za svoj čas ohraniti žive kanonske avtorje in avtorice. Sedanji generaciji je uspelo spodbuditi večje zanimanje za reformatorsko dejavnost, ustvarjalnost in književnost. Simbolni dolg je že opazno poravnala s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (s prvo knjigo), to pa je uspelo tudi dr. Kozmi Ahačiču, avtorju monografije Stati inu obstati : prvih petdeset slovenskih knjig. Monografija je izšla pri Cankarjevi založbi leta 2021 v bibliofilski izdaji, zdaj pa je med nami končno še v cenovno prijaznejši podobi. Več o monografiji in protestantskih avtorjih in njihovem delu v Izšlo je pove njen avtor dr. Kozma Ahačič. Nikar ne zamudite.
Miš založba je tudi s knjigo Ukrajinske vinjete kulturologa dr. Mitja Velikonje potrdila, da je ambiciozna in kakovostna hiša. Knjiga namreč med drugim vsebuje vrsto dobrih barvnih reprodukcij ulične umetnosti v današnji Ukrajini in je občuteno oblikovana (Žiga Valetič), jezikovno je na dostojnem nivoju (jezikovni pregled je opravila Katja Bergles Bircman), brez zatipkov (korekture pa Mateja Jelaska Čefarin), skratka je bralki in bralcu prijazna, sodelujočim in založbi pa v čast in ponos. Takšno knjigo si avtor tudi zasluži. Dr. Velikonja je Ukrajino doslej obiskal že trikrat – ob izidu prevodov njegovih knjig in njihovi promociji. Vendar njegova knjiga ni samo potopis, nasprotno. Je kompleksna in večplastna podoba družbe, ki je v vojni, hkrati pa si odločno in vztrajno prizadeva, da bi živela čimbolj normalno življenje. Precej pozornosti avtor posveti tudi ulični umetnosti, ki diha z družbo in jo izvirno izraža. Več o monografiji pove dr. Mitja Velikonja v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V zbirki Studia humanitatis je v prevodu Katje Jenčič izšla monografija Uničenje evropskih Judov in s podnaslov Izbrana poglavja. Njen avtor Raul Hilberg je verjetno temeljno delo o zgodovini holokavsta objavil leta 1961, pozneje pa ga je smiselno zgostil in tako približal sodobnima bralki in bralcu. Hilberg v zgoščeni monografiji predstavi vsa poglavja holokavsta, od njegove predzgodovine, do sistematičnega kratenja državljanskih pravic Judov v Tretjem rajhu, nato operacije mobilnih ubijalskih enot, deportacije Judov v koncentracijska taborišča … Ne ustraši se niti zelo zahtevnih tem: med drugim analizira in sistematizira načine, katere preživetvene taktike so uporabljali Judje, zaprti v geto. Več o tematiki pove avtor spremne besede dr. Oto Luthar v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Jasen sončen dan. Dva gospoda se srečata, eden ima odprt dežnik. »Saj me dežuje, Toni!« »Ne, vem. Cementuje pa!« Glagola cementovati ne boste našli v slovarjih, čeprav lepo opisuje usodo prebivalk in prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline. Njihova zgodba je premalo znana, zato je monografija magistrice Jasmine Jerant z naslovom Primer: Anhovo in s podnaslovom Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo še toliko bolj dragocena. Pripoveduje namreč zgodbo o kapitalskem in tudi družbenem interesu za proizvodnjo azbesta in cementa, za prikrivanje škodljivosti proizvedenega in o pogumu posameznic in posameznikov, ki so leta in desetletja opozarjali in opozarjajo na škodljivost tovarne in njene proizvodnje. Zgodba o Anhovem je zgodba o interesu kapitala in državljanskem pogumu, hkrati pa tudi o veliki večini prebivalstva Republike Slovenije, ki Anhovega zaradi njegove »oddaljenosti«, »odmaknjenosti« ne opazi. Monografija je zasnovana kronološko in je izčrpno dokumentirana. Avtorica je zajemala iz vrste virov (uvodna smešnica je iz tovarniškega glasila Naš list!), tudi iz zaupnih dokumentov. V monografiji (izdala jo je Založba Mladinska knjiga) boste med drugim našli podatek, koliko odpadkov je takrat in takrat tovarna odvrgla v Sočo, v bistro hči planin. Nikar ne zamudite knjige in pogovora Marka Golje z magistrico Jasmino Jerant.
Jana Unuk je vrhunska slovenska prevajalka, ki je obogatila prevodno prozo in poezijo z vrsto odličnih prevodov vznemirljivih literarnih del. V najnovejšem letniku Nove lirike (pri založbi Mladinska knjiga; predzadnji je izšel leta 2022!) je objavila reprezentativen izbor poezije poljske pesnice Anne Świrszcyńske (1909-1984) z naslovom Džingiskan v kopalnici. Pesnico je knjižno predtem že predstavila leta 2018, ko je v zbirki Mozaiki pri LUD Literatura objavila njeno pesniško zbirko Baba sem. Že udaren in samozavesten naslov priča o tem, da se pesnica zaveda ženske usode in tematike ter da o njej piše sproščeno in naklonjeno do žensk. Kdor bi hotel spoznati pesničino poezijo, bi moral seči po obeh zbirkah – v izbor Džingiskan v kopalnici zbirka Baba sem namreč sploh ni vključena. To je seveda škoda: tako okrnjen izbor je prihranil nekaj strani, hkrati pa zamudil priložnost, da v optimalni obliki prestavi vznemirljivo pesnico. Je pa izbor v Novi liriki vseeno še kako dragocen: bralcu in bralki ponuja priložnost, da se seznani s pesničinim razvojem od avtorice precej hermetične lirike do poezije, ki se izvirno in brezkompromisno pogosto navezuje na življenjske izkušnje. Več o pesnici, njenem razgibanem življenju in poeziji pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Leta 2017 je na Gimnaziji Poljane izšel pesniški zbornik Pesmi šestih; v zborniku (pod mentorskim vodstvom profesorice Katarine Torkar Papež) so izšle tudi pesmi Liu Zakrajšek. Pozneje je Liu Zakrajšek pisala tudi prozo; med drugim je leta 2021 v oddaji Izbrana proza na Programu Ars objavila odlično zgodbo Otožnost zmajev, dve leti pozneje pa še eno za-čestitat zgodbo z naslovom Tone. Toda pisateljica, predstavnica najmlajše pisateljske generacije na Slovenskem, je nato presenetila: kot prvenke ni objavila zbirke kratkih zgodb, ampak roman Zajtrk prvakinj (pri LUD Literatura). Njegov naslov se smiselno navezuje na Vonnegutov roman; romaneskne prvakinje ne zajtrkujejo samo kot prvakinje, ampak tako tudi živijo. Romaneskna junakinja, tudi pripovedovalka, je študentka, ki je sicer odšla na svoje, toda svojo svobodo plačuje s kar tremi honorarnimi deli. Pisateljici je uspelo marsikaj: bralki in bralcu približa svet mladih, njihove stiske, upe, pričakovanja, tudi otrplost in pri kom preračunljivost. Ob pripovedovalki in njenih dveh cimrah je ustvarila galerijo stranskih likov; naj so nekateri še tako stranski, vseeno zaživijo v svojem prizoru oziroma prizorih. Na prvi pogled se v romanu ne dogaja dosti, junakinja življenje bolj opazuje, kot živi, vendar pripoved s svojimi drobnimi dogodki, koraki naprej in zapleti napreduje in zleze pod kožo. Nekaj pozornosti nameni tudi starejšim. Njihove poteze segajo od preračunljivosti do poraženosti, od manične aktivnosti do prijazne zrelosti; skratka, pisateljica ni napisala generacijskega (in še kakšnega) romana na račun psihološke prepričljivosti. Več o romanu pove Liu Zakrajšek v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.
Andrej Rozman Roza je v sodobni slovenski literaturi in kulturi še kako prepoznaven avtor. Že na svojih literarnih začetkih v Pesniškem almanahu mladih (1982) se je tikal s humorjem, pozneje pa je za nameček pričel pesniti v rimah. Rim seveda ni neskončno, toda umetnik zmerom znova dokazuje, da je do zadnje rime še daleč. Leta 2015 je doživel priznanje, ki ga doživijo le redki slovenski avtorji. Njegovo (iz)brano delo z naslovom Gleda kondor avion je izšlo v zbirki Kondor (knjigo je uredil Andrej Koritnik). Pred kratkim je pri Založbi Goga izšla njegova nova knjiga Dvomovinska lirika. Že na pogled je knjiga zaradi opreme Radovana Jenka lepa, prepriča in pritegne pa tudi z objavljenimi besedili. Umetnik ni lenuharil na pernicah stare slave, ampak je napisal oziroma objavil vrsto besedil iz arene življenja, med drugim o izbrisanih in Palestini. Več o knjigi in še marsičem pove Andrej Rozman Roza v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi Pesem za Palestino in Čeprav čez mnogo let na komad When The Saints Go Marching In. Nikar ne zamudite.
Mladinski kulturni center Maribor je pred kratkim izdal dve knjigi poezije. Prva ima naslov Tri minute in podnaslov Antologija slovenske slemovske poezije. Uredila jo je Petra Kolmančič, tudi avtorica izčrpne in tehtne uvodne besede. V antologiji se predstavljajo Anka Vidmar, Letteče bessede, Hana Bujanović Kokot, Kristian Koželj, Matic Ačko, Metka Zadravec, Mišel Amo Ristov, Neža Prah Seničar, Nika Gradišek, Nina Medved, Pavla Zabret, Petra Kokol, Pino Pograjc, Tomaž Lovrenko in Tom Veber. Naslov druge knjige poezije je Rekviem za sneg; pod prvenko, v kateri ima narava pomembno vlogo, se je podpisal Matic Ačko. V pogovoru Marka Golje s Petro Kolmančič in z Maticem Ačkom lahko izveste, kaj je slemovska poezija in kakšni so njena zgodovina, utrip in energija. Za nameček Matic Ačko prebere dve pesmi: prva je humorno zasukana slemovska pesem Zarota, druga, Ozelot se nekoliko navezuje na simbolistično tradicijo, narava pa ima v njej opazno vlogo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Tina Perić je za tematiko prvenke izbrala osebno izkušnjo: eden od njenih staršev je bil eden izmed 25671 izbrisanih prebivalcev in prebivalk v Sloveniji leta 1992. Junakinja knjige odrašča v senci tega zločina, ki vpliva na življenje celotne družine in posledično tudi na življenje njihovih sorodnikov v Srbiji. Njen literarni alter ego, Mia Batić, se tako srečuje z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci in najstnice ter najstniki, in z izzivi, s katerimi se srečujejo otroci, pripadnice in pripadniki manjšin, v njenem primeru srbske manjšine. Mnoge vrstice in strani v knjigi so presunljive, toda avtorica s svojo življenjsko energijo in zrelostjo zmore tudi humorne trenutke, odstavke. Knjigo je zasnovala kot preplet pripovedi in premisleka; s pripovedjo približa marsikomu manj znani svet, s (samo)premislekom pa bralkam in bralcem nastavi zrcalo. Skratka, Ćrtice so berljiva in dobra knjiga, ki bi jo morali dijakinje in dijaki brati za maturo. Več pa v Izšlo je, v pogovoru Marka Golje s Tino Perić.
Avgust Demšar je pisec kriminalk, skratka, žanrskih besedil; toda Demšar je tudi tisti pisec kriminalk, ki si iz romana v roman, iz kriminalke v kriminalko zastavlja avtorske izzive. Z romanom Estonia je sklenil romaneskno trilogijo Vodnjaki o vasici na Pohorju, ki ima zelo verjetno najvišji odstotek umorov na svetu. Toda čeprav je v zaselku zgolj nekaj hiš, je avtorju uspelo, da je ustvaril o njem tri kompleksne romane. Pri tem si je pomagal z različnimi prijemi: v najnovejšem romanu ima zelo pomembno vlogo preteklost, natančneje nesreča trajekta Estonia leta 1994, v kateri so umrli starši romaneskne junakinje. Junakinja podeduje hišo v Vodnjakih in – voilà – prizorišče je nared za še eno kriminalko. Eno izmed presenečenj v romanu je zagotovo tudi to, da se prvi umor zgodi šele na polovici romana. Vendar je roman berljiv – tudi zaradi pretanjene karakterizacije romanesknih likov. Demšar je v romanu rešil še en problem: njegov junak Vrenko je zdaj upokojenec in kako naj upokojenec sodeluje v preiskavi umora. Vrenkov svet se je spremenil, nekoliko pa se spreminja tudi sam: tu ubere kako bližnjico, tam kakšno zadevo poenostavi. Za nameček pisatelj ponovno zelo spretno, diskretno piše o sodobnem svetu. Več o romanu Estonia in še čem pove Avgust Demšar v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Pisateljica knjig za različne generacije Darinka Kozinc, dobitnica mire, je v bližnji preteklosti objavila kar dve pripovedni zbirki: Izza meje in Školjkine solze. Zbirka Školjkine solze (s podnaslovom V ogrlico nanizane zgodbe) je izšla pri Založništvu Jutro, vsebuje pa osemnajst zgodb. Večino zgodb je avtorica najverjetneje napisala po resničnih dogodkih in človeških usodah, vendar jih je spretno oblikovala kot berljive in pogosto presunljive zgodbe. V zgodbah pogosto nastopajo ljudje, ki jih je dohitela preteklost (med njimi so aleksandrinke in njihovi bližnji); včasih jim preteklost pomaga, da zaživijo lepše in boljše življenje, drugič pred njo zamižijo. Pisateljica za nameček v svoje zgodbe spretno vpisuje tudi drobce iz sodobnosti in nas tako nagovarja tukaj in zdaj. Kot nas nagovarja v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.
Filmski scenarist in režiser ter avtor kratkih zgodb Blaž Kutin je lani pri Gogi objavil svoj prvi roman Kenozoik. Roman je galerija človeških usod. Na prvi pogled je v ospredju Luka, mlad voznik rešilca. Občutek ima, da je njegova partnerka Lena depresivna. Zato ji želi pomagati, pri tem pa ubere zelo nenavadno in neprijetno in nevarno pot. Več o romanu pove avtor Blaž Kutin v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.
Žanrsko hibridna knjiga Toxic (Beletrina, 2023), ki je bila tudi v širšem izboru za nagrado kresnik, je nenavadno avtofikcijsko delo. V njem dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic (1986) z različnimi pristopi analizira tako sebe in svojo osebno zgodovino kot tudi na primer popkulturne fenomene in nekatera družbenopolitična vprašanja, povezana z dojemanjem žensk v današnji družbi. Knjiga, ki je sestavljena iz prologa in osmih delov ter stavi tudi na dizajn in likovno opremo, je brutalno iskrena pripoved, mešanica kiča in umetnosti, krvi in roza barve, travm in spominov, resničnosti in fikcije, skratka, pravi literarni vrtinec. Delo predstavljamo v pogovoru z avtorico.
Na naslovnici knjige Jutro ni bilo v načrtu je fotografski portret (delo DK) pesnika Toneta Škrjanca; pod naslovom je natisnjen podnaslov Zbrane pesmi 1977–2023. Skratka, na prvi pogled je knjiga že kar spomenik pesniku, vendar tak vtis nekoliko zavaja: Škrjančeva poezija kljub resnobnemu videzu knjige ni resnobna, pompozna, preresna, nasprotno. Njegova poezija je nekaj najbolj blagega, prepišnega, lahkotnega, presenetljivega, lepega, navdihujočega, sugestivnega, razpršenega. (To ne pomeni, da pesnik ne pozna robnih trenutkov, na primer z verzom danes je rana odprta.) Pesnik z osupljivo lahkoto ustvarja različna razpoloženja, svoje zapise o lastni življenjski izkušnji in doživljanju trenutkov pa zmerom znova prevede v univerzalne in hkrati enkratne podobe. Skratka, poezija, ki si zasluži Prešernovo nagrado. Več o knjigi, ki je izšla pri LUD Šerpa, poeziji in glasbi pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Ime Manka Kremenšek Križman je še kako znano poslušalkam in poslušalcem Radia Slovenija, predvsem oddaje Literarni nokturno. Manka Kremenšek Križman je namreč v minulih letih in desetletjih velikokrat uspešno sodelovala na natečaju Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in precejkrat zmagala. Objavila je kar nekaj zbirk odličnih kratkih zgodb, tako nazadnje leta 2021 zbirko Tujci. Odločitev, da napiše roman za odrasle, je bila zagotovo izziv. Še toliko bolj, ker je roman Jurij Kobal gre juri domov (Cankarjeva založba) oprla na življenjsko usodo svojega očeta in ga dopolnila z nekaj domišljijskih posegov. Njen roman je tako celostno in konsistentno delo o starejšem moškem, ki se zaveda svojega življenja na pragu med življenjem in smrtjo, za nameček pa avtorica v besedilo spretno vtke aktualno in večno tematiko, na primer razmislek o evtanaziji. Več o romanu Jurij Kobal gre juri domov avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Janja Rakuš je doslej objavila že kar nekaj literarnih del s prepoznavno pisavo in še kako prepoznavnimi naslovi (Električna zadrga : [citoplazmatični remix], Amsterdam 12.75 RAM : nevrotransmitrski evangelij, Hotel Andro.gen : (lingvistični kabaret), Voodoo valček za epileptike), vendar je šele z romanom Tri barve za eno smrt in z nominacijo za kresnika dosegla širše bralstvo. Zasluženo, saj je njen roman konceptualni roman v najboljšem pomenu besede. Eksistencialno pripoved o težki odločitvi, o izbiri med življenjem in smrtjo, med sivino in barvami je vpisala v esejistično mrežo opažanj in refleksij ter ugotovitev o umetnosti in življenju, pomembno vlogo pa je namenila tudi citatom in referencam. Opazen del romana so tudi QR kode, ki napotijo zvedava bralko in bralca h kratkim avtoričinim filmom. Avtorica z njimi tke kompleksno pomensko teksturo in z njo ustvari sodobno, hibridno, fluidno in interdisciplinarno umetniško delo več. O romanu Tri barve za eno smrt (objavljenem pri Literi) in še čem pripoveduje avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Vlado Žabot je brez najmanjšega dvoma obogatil in bogati slovensko kulturo. Med drugim je pobudnik nagrade kresnik za najboljši slovenski roman, predvsem pa je vrhunski pisatelj. V svojih pripovednih delih (in pesnitvi Sveta poroka) je ustvaril prepoznaven svet, ki se navezuje na mitološko tradicijo in jo hkrati ustvarjalno nadaljuje. Žabot je zelo verjetno edini slovenski pisatelj, ki si drzne v prolog romana postaviti Franca Jožefa, Jezusa Kristusa in samozavestnega pisatelja, nato pa napisati eksistencialno intenzivno in jezikovno neponovljivo zgodbo o ljudeh, ki morajo to šele postati v nekem odročnem svetu in v odmaknjeni preteklosti. Več o romanu Gral (objavljenem pri Beletrini) pove Vlado Žabot v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Neveljaven email naslov