Esad Babačić je zelo vsestranski umetnik; je pesnik, pisatelj, esejist in še kaj. Toda naj napiše pesem ali esej, je njegovo besedilo prepoznavno v hipu, še v temi. To velja tudi za njegovo najnovejšo knjigo Dnevnik čuvaja (Litera). Knjiga je dvodelna: prvi del, ki je dal knjigi naslov, je dnevniški zapis, preplet dnevniških zapisov, ki jih je umetnik pisal za Sobotno prilogo časnika Delo, in hipnih zapisov, že kar utrinkov, kot je na primer Molčim, ker pišem brez besed. V Dnevniku čuvaja tako Babačić opazuje svet, ga čuti in rešuje pred pozabo, hkrati pa razmišlja o sebi in svojem ustvarjanju. Pri pisanju se ne izogiba temnih vrstic, med drugim opiše, kako se je izteklo njegovo sodelovanje z Radiem Slovenija, vendar naj piše o čemerkoli, piše prepoznavno, poetično, tudi melanholično. Drugi del knjige ima naslov Muzej dvojine: v Babačićevo življenje je nekega dne vstopila nekdanja soseda Maja Slovenc z elektronskim pismom, s komentarjem njegove kolumne. Ton Babačićevega pisanja se je med njunim dopisovanjem spremenil, in tudi o tem pripoveduje avtor v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, pa tudi Majo Slovenc v samostojni izjavi. Za nameček avtor še napove njuno nadaljnjo sodelovanje. Nikar ne zamudite.