Pogled na razjarjene sodržavljanke in sodržavljane na Obrežju in v Središču ob Dravi ter slovnične napake na njihovih transparentih je bil grozljiv, a poveden. Vznemirjeni, prestrašeni in sovražno nastrojeni ljudje so v slovenskem jeziku v kamere vsi razlagali isto: da nočejo azilnih domov v svoji okolici. Da so pomagali dovolj, naj si jih politika nese v Ljubljano (ali v Novo Gorico), tam jih pa ne bo. Desničarski politiki so v predvolilnem žaru evropskih volitev seveda nemudoma zdrveli tja ter agitirajoč naložili par drv – kajti drv ne dajo, a ne – na že itak dodobra razplamtelo grmado.

Toda najlažje je prebivalce_ke obmejnih krajev obsojati ali se v spokojnosti lastnega doma norčevati iz njihove pomanjkljive slovnice. V danih razmerah je to vsaj do določene mere nepošteno.

Ko namreč država leta pozablja na podeželje in ga prepušča samemu sebi, ko se ne ukvarja z realnimi problemi ljudi, ki ne živijo v par večjih mestih po državi, ko ne vlaga v infrastukturo, zlasti v železnice, ki bi v državi v velikosti dobrih 20.000 km2 že zdavnaj morale predstavljati glavni način premikanja iz kraja v kraj, ko dovoljuje zapiranje poštnih uradov in bank, ko slabi dostopnost zdravstva in prisotnost družinskih zdravnic in zdravnikov v odročnejših ambulantah, ko ne vzpostavi načrta stimulativnega sofinanciranja izobraževanja in kulturnih dejavnosti v najbolj odročnih krajih in prav tam ne skrbi z ustreznimi subvencijami za kmetijstvo, ko, skratka, krajem po državi, ki niso "centri", ne dopusti njihove pregovorne "rajskosti pod Triglavom", ravno ona sama vzpostavlja in vzpodbuja ta ozkogledi egoizem, zaplankanost, strah in ksenofobijo.

Gre za primarna čustva, ki prevladajo, če niso kultivirana. Državo imamo za njihovo kultivacijo, ki je nobena oblast ni sposobna – ker za to nobena vlada ne vidi razloga. Instant dobiček je premajhen, vse vlade pa si v Sloveniji prizadevajo izključno zanj.

Ujeti smo v zanimiv paradoks: življenja v prestolnici si zaradi nereguliranih najemnin in neenakomernega dviga cen ne more več privoščiti domala nihče razen uvoženih bogatašev, zato se "amorfna gmota" vrača in predeluje podstrešja in kleti v hišah svojih staršev. Kje? Na podeželju – vsak Slovenec skriva v predalu vsaj en par belih zoknov. A tam ni poskrbljeno domala za nič, česar so ljudje navajeni na primer iz časa študija v večjih mestih: ni knjigarn, kulturni dogodki so nekje v rangu redkih nebesnih pojavov, ni tečajev, ni debatnih in literarnih večerov, ni gledališč. Kar se dogaja, večinoma organizirajo entuziasti, in sicer za drobiž, ki ga z mize odrine vsakokratna občinska oblast – če ga.

Nihče razen stranke SDS se ne briga za, če prešteješ, večinsko populacijo in glavnino volilnega telesa te države. Zakaj se potem čudimo peni na ustih prebivalk in prebivalcev Obrežja in Središča ob Dravi? Gre za logično posledico hudega zanemarjanja ljudi. Ki to upravičeno zamerijo. In bodo glasove dali tem, ki jih ne obiščejo zgolj enkrat na štiri leta. Komunikacijski problem aktualne oblasti ima kar se da oprijemljive posledice. Ksenofobija je ena od njih.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.