Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ponavljamo oddajo Ljubezen do domovine. K razmisleku o domoljubju smo ob srebrni obletnici plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok izkusil tujino, a je ljubezen do domovine dobil z ljubeznijo matere in očeta in jo nosil globoko v srcu. Podobno kot sogovornik bi najbrž lahko svoj odnos do domovine opisal marsikdo izmed nas, še zlasti tisti, ki je okusil tujino.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati...
Danes ponavljamo oddajo Ljubezen do domovine. K razmisleku o domoljubju smo ob srebrni obletnici plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok skusil tujino, a je ljubezen do domovine dobil z ljubeznijo matere in očeta in jo nosil globoko v srcu. Podobno kot sogovornik bi najbrž lahko svoj odnos do domovine opisal marsikdo izmed nas, še zlasti tisti, ki je okusil tujino.
428 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Danes ponavljamo oddajo Ljubezen do domovine. K razmisleku o domoljubju smo ob srebrni obletnici plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok izkusil tujino, a je ljubezen do domovine dobil z ljubeznijo matere in očeta in jo nosil globoko v srcu. Podobno kot sogovornik bi najbrž lahko svoj odnos do domovine opisal marsikdo izmed nas, še zlasti tisti, ki je okusil tujino.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati...
Danes ponavljamo oddajo Ljubezen do domovine. K razmisleku o domoljubju smo ob srebrni obletnici plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok skusil tujino, a je ljubezen do domovine dobil z ljubeznijo matere in očeta in jo nosil globoko v srcu. Podobno kot sogovornik bi najbrž lahko svoj odnos do domovine opisal marsikdo izmed nas, še zlasti tisti, ki je okusil tujino.
Tako dišeče in vijolične nikjer drugje ni! Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so pošiljali v Benetke, Trst in na Reko, prek Bohinjske proge pa tudi na cesarski Dunaj. Z razpadom cesarstva in novimi mejami je posel začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).
Postojnska jama je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in na svetu, ki je dostopna vsem obiskovalcem, ne samo jamarjem. V več milijonih let jo je ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z raztapljanjem apnenca v tisočletjih ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršnih človek ne zmore. Prav te lepote so ponesle sloves Postojnske jame v svet in v dobrih dvesto letih jo je obiskalo več kot 40 milijonov ljudi (ponovitev).
Slovenija je v svetu znana kot država, ki ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar okrog 1.100 jih je, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Kot ozemlje na prepihu je tudi pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega (ponovitev).
V okviru oddaj o posebnostih in lepotah kraškega sveta smo pred dvema letoma posneli oddajo o fenomenu Cerkniškega polja. Danes jo ponavljamo. Ljudje ob njem so že tisočletja navajeni na večno spreminjanje pokrajine, saj polje večkrat na leto prekrije jezero, potem pa presahne. Ali pa tudi ne. Odvisno od količine padavin. Presihanje in nastajanje jezera poljedelcev ob njem ne skrbi, saj so se s svojim načinom pridelovanje prilagodili nenehnim spremembam in izkoristili prednost jezera in suhega polja.
Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen.
Skupina ljubljanskih intelektualcev je pred dobrimi 300 leti ustanovila Academio Operosorum Labacensium. Najprej je delovala le na področju prava, teologija in zdravstva, a se je njena dejavnost kmalu razširila tudi na področje arhitekture ter likovne in glasbene umetnosti. Gost je doc. dr. Luka Vidmar (ponovitev oddaje).
Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.
Danes ponavljamo oddajo o v javnosti manj znanih dogodkih spomladi leta 1945, ko se je že nakazoval konec vojne. Tedaj so se prek Primorske na zahod valile množice umikajočih vojakov. Bilo jih je kakih 100 tisoč nemških in njim pridruženih vojakov, zato je bilo to obdobje za partizane 9. korpusa najtežje. Tolikšni sili se niso mogli postaviti po robu. Da so lahko obstali, preuredili čete in krenili osvobajat Trst, Tržič in Gorico, so jim pomagala zavezniška letala Južnoafriških letalskih sil SAAF, ki so delovala pod poveljstvom britanskih kraljevih zračnih sil RAF. Kaj se je dogajalo, razkriva prof. Lucijan Trošt, ki je preučeval originalne južnoafriške dokumente in zapiske ter fotografije letalskih napadov.
Morje je Slovence zaznamovalo dolga stoletja. Dajalo jim je hrano, delo in lepoto bivanja. V zgodovini je skrajni sever Jadrana sodil pod različne državne uprave in tudi meje slovenskega morja so se v skladu s tem spreminjale. Danes si Tržaškega zaliva ne moremo zamisliti brez sodelovanja treh držav ob njem.
Plemiška rodbina Auerspergov, grofov Turjaških, je ena najstarejših na naših tleh. Bili so tudi ena najbolj razširjenih s številnimi družinami po gradovih na tedanjem Kranjskem. Zaradi zaslug za dunajski dvor je bila veja Auerspergov povišana celo v kneze in vojvode.
Nedavno smo pregledali potek izseljevanja slovenskih rojakov po svetu v minulih dveh stoletjih, pa tudi družbene in politične vzroke za odhod v tujino. Danes bomo govorili o tem, da je poleg institucionalnih rešitev, pomembna tudi civilna skrb za rojake in povezovanje vseh, ne glede kjerkoli ti so, v domovini ali tujini.
Začetki pokristjanjevanja Slovencev segajo v obdobje kmalu po prihodu naših prednikov v podalpski prostor naše sedanje domovine. S propadom Zahodnega rimskega cesarstva in s prevlado Frankov v osrednji Evropi pa sta se začela močna valova pokristjanjevanja iz Salzburga in Ogleja. Stoletje pozneje sta prevzela pobudo brata Ciril in Metod, ki sta slovanskim ljudstvom, tudi našemu, prinesla blagovest v domačem, vsem razumljivem jeziku.
Pasijon, ki ga na škofjeloških ulicah s prekinitvami uprizarjajo tri stoletja, je zadnja leta prekinila pandemija covida-19. Žal je dogodek tudi letos odpadel. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon - Processio locopolitana - vpisan na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine sveta (ponovitev oddaje).
S krepitvijo industrijskih družb v 19. stoletju in prostem gibanju ljudi, zlasti delovne sile, se je začelo izseljenstvo kot splošen pojav v Evropi. Prve generacije slovenskih izseljencev so šle s trebuhom za kruhom ''čez lužo'', kot so tedaj rekli, še ko so bili naši predniki državljani Avstro-Ogrske, a migracijska gibanja se po prvi svetovni vojni niso umirila, niti po drugi. In tudi danes so.
Začetki šolstva segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo Slovenci dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije.
V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precejšnje število plemičev. Toda o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v obdobju socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa zelo skromno in predvsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci sploh imeli svoje plemstvo ali le plemstvo na naših tleh?
V Sloveniji je veliko jezer in jezerc. Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko, a poleg njiju jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih. To je pomembna posebnost naše domovine in barij, ki so bila nekoč jezera. No, veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja.
Ponavljamo oddajo o dogajanju v zaledju fronte med prvo svetovno vojno. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki ga je iz razmeroma bogatega življenja v Avstro-Ogrski na prelomu stoletij vojna pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ga ločila od matičnega naroda.
Romanja so med Slovenci zelo priljubljena; že stoletja. Res nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima ali Kompostelj, a smo med vsemi zahodnimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča: Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska gora in druga, vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?
Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju.
Neveljaven email naslov