Veliko otrok ob gledanju predstav Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča, Luke Dončiča ali pa celo Ronalda in Messija razmišlja o njihovih bajnih zaslužkih. A tako uspešnih in posledično tako bogatih športnikov res ni prav veliko. Sploh v Sloveniji. Ampak sanje so sanje, realnost pa na žalost kruta. Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa, če drugega ne, morajo mesečno poravnati prispevke. Kakšno je realno stanje in ali je na vidiku kakšna rešitev?

Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa morajo vsak mesec poravnati prispevke

Boštjan Groznik je že 15 let hokejist Olimpije, ampak ne ve prav točno, ali sploh še je profesionalni športnik. Da bi lahko preživel družino – v prejšnji sezoni je dobil le štiri plače, zadnjo februarja –, mora v dopoldanskih urah pomagati sorodniku na gradbišču: “Še dobro, da imam to možnost, ker drugače bi bilo res težko. Že tako ali tako imamo pogodbe le za osem mesecev, kolikor traja sezona.”

Pa Boštjanov  primer seveda ni osamljen, večina slovenskih športnih kolektivov zamuja z izplačili mesečnih obveznosti, največkrat zaradi zamud pri izpolnjevanju pogodb sponzorjev, športnice in športniki pa so samo še eni od številnih prekarnih delavcev.

“Osnovni problem je, da se v športu nihče ne drži zakona. V osnovi bi vsi športniki, ki so v odvisnem razmerju, morali biti zaposleni. Tukaj se dela prva sistemska napaka, ker se dovoljuje status poklicnega športnika, v katerem je športnik postavljen v položaj prekarnega delavca in zaščite, ki naj bi mu jo nudilo delovno pravo, ne more izkoristiti saj je samozaposlen,” pravi Dejan Stefanović, predsednik Sindikata športnikov Slovenije in obenem predsednik Sindikata poklicnih igralcev nogometa.

Andrej Flajs je 34-letni kapetan najboljšega slovenskega odbojkarskega kluba pri nas, ACH Volley.  V sezoni 2012/13 je tudi njegov klub zašel v težave, plače so zelo zamujale: “Nekateri igralci smo imeli mogoče nekaj zaloge, tako da ni šlo za življenje iz dneva v dan, mlajšim, predvsem študentom, pa seveda ni bilo prav, da so si morali za preživetje denar sposojati pri starših ali kom drugem. Čeprav so igrali za najboljši slovenski odbojkarski kolektiv.”

Kredit odpade

Flajs je opozoril tudi na še eno težavo, ki jo kot samostojni podjetnik v primeru neplačevanja kluba športnik ima: “Kredita zaradi te oblike zaposlitve seveda ne moreš dobiti, sploh kakšnega večjega, ugodnejšega ne, države, davčnega urada pa tudi nič ne zanima, ali plače zamujajo, zahtevajo poravnavanje prispevkov. Le malokrat se je mogoče kaj dogovoriti, ampak še to le za nekaj dni zamude.”

 Ali je rešitev res v zakonsko določeni obliki rednega delovnega razmerja? Številni trdijo, da bi bilo to pravzaprav lahko konec delovanja marsikaterih slovenskih klubov, tudi košarkarskega kluba Helios Suns, lanskih državnih prvakov. Direktor kluba Lado Gorjan si sicer želi sprememb: “Če bi bilo z zakonom nekaj stvari bolj definiranih, bi bilo verjetno bolje. Da bi pa espeje prenesli v redna delovna razmerja, pa za šport ni dobro, ker smo klubi vezani na sponzorska sredstva, ta pa kljub pogodbam niso redna. In tako bi bilo klubom zelo težko poslovati.”

Tudi na Direktoratu za šport niso najbolj naklonjeni le eni možnosti urejanja razmerij med kolektivi in športniki, torej le obliki rednega delovnega razmerja, kot je dejal direktor Boro Štrumbelj. Da bi grob prehod na to obliko pogodbenega razmerja lahko pomenil konec veliko slovenskih športnih kolektivov, pa menijo tudi na Olimpijskem komiteju Slovenije.