Na drugem koncertu Srebrnega abonmaja sta virtuoza iz Madžarske predstavila dela Zoltana Kodalyja, Leoša Janačka in Johannesa Brahmsa. Poslušajte tudi ekskluzivni pogovor z violončelistom Vardaijem za Program Ars.

V Komornem studiu predstavljamo komentirane posnetke 2. koncerta Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma v Ljubljani, ki so ga izvedli v sodelovanju s festivalom Cellofest in z Lisztovim inštitutom iz Ljubljane. 22. oktobra 2024 sta koncert v Gallusovi dvorani izvedla violončelist Istvan Vardai in pianist Zoltan Fejervari, ki sta predstavila pester spored mojstrovin iz poznega 19. in prve polovice 20. stoletja: Johannesa Brahmsa, Leoša Janačka in Zoltana Kodalyja.

Violončelist Istvan Vardai se je začel že pri dvanajstih obiskovati univerzo za glasbo Franza Liszta v Budimpešti. Šolal se je v razredu za izjemno nadarjene glasbenike pri profesorju Laszlu Mezöju, leta 2005 pa je nadaljeval študij na univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju pri profesorju Reinhardu Latzku. Vardai je prejemnik prve nagrade na mednarodnem glasbenem tekmovanju leta 2008 v Ženevi in prve nagrade na mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD leta 2014 v Münchnu. Violončelist Istvan Vardai je na univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju profesor violončela, hkrati je od leta 2019 tudi umetniški vodja Komornega orkestra Franza Liszta iz Budimpešte, s katerim uspešno izvaja raznolike glasbene sporede od klavirskih koncertov Ludwiga van Beethovna do sodobnih orkestrskih del Györgyja Ligetija. Tudi pianist Zoltan Fejervari je mednarodno priznan izvajalec. Leta 2017 je zmagal na mednarodnem glasbenem tekmovanju v Montrealu v Kanadi. Pogosto izvaja komorne recitale po Evropi ter v Severni in Južni Ameriki. Gostoval je tudi kot solist z Madžarskim narodnim filharmoničnim orkestrom, Festivalskim orkestrom Budimpešte in s komornim orkestrom Verbier. Pianist Zoltan Fejervari je januarja 2019 objavil solistični glasbeni album z deli češkega skladatelja Leoša Janačka, maja 2020 pa je izšel Fejervarijev album s klavirsko glasbo nemškega romantika Roberta Schumanna, oba sta prejela navdušene kritiške odzive v reviji Gramophone. Zoltan Fejervari sicer poučuje klavir in komorno glasbo na glasbeni akademiji Basel in na Visoki šoli za glasbo v švicarskem Baslu.

Umetnika sta predstavila Sonato za violončelo in klavir v D-duru, op. 78, in Sonato za violončelo in klavir št. 2 v F-duru, op. 99, Johannesa Brahmsa, Sonatino za violončelo in klavir Zoltana Kodalyja in Pravljico za violončelo in klavir Leoša Janačka, dodala pa sta še Večerno pesem Roberta Schumanna. Poslušajte tudi pogovor urednice Tjaše Krajnc z violončelistom Istvanom Vardaijem.

Iz pogovora z umetnikom:

Gospod Vardai, kako se je razvijala vaša profesionalna glasbena pot po študiju v Budimpešti in na Dunaju?

IV: Imel sem odlične možnosti, da sem študiral pri velikih mojstrih violončela. Po študiju na Dunaju pri profesorju Reinardtu Latzku sem študiral tudi na akademiji v nemškem Kronbergu, kjer smo imeli tudi mojstrske tečaje in intenzivne vaje pri Gidonu Kremerju in Andrasu Schiffu, mojih glasbenih idolih tistega časa. Kot violončelist sem začel kmalu izvajati koncerte, že zelo zgodaj sem začel tudi poučevati, saj so me mladi kolegi vedno znova prosili za nasvete. Tako se je moja pedagoška pot razvijala organsko in vzporedno z izvajanjem. Najprej sem poučeval v Mannheimu v Nemčiji, nato pa na Dunaju. Skoraj istočasno s poučevanjem sem prejel povabilo Komornega orkestra Franza Liszta, naj postanem njegov umetniški vodja, kar sem sprejel z velikim veseljem. Posvetil sem se iskanju novega repertoarja za ta orkester, ki je že praznoval 60-letnico delovanja, starejši člani orkestra pa danes v njem ne igrajo več. Po mojem prihodu leta 2019 smo takoj začeli dobro sodelovati, graditi repertoar od klasicizma do poznega 20. stoletja z novimi usmeritvami in ga tudi zvočno osvežili.

Katerim obdobjem in glasbenim slogom se sami najraje posvečate kot komorni glasbenik?

IV: V vsakem glasbenem obdobju poskušam najti izvirne skladbe, ki jih lahko izvedemo na nov, drugačen način, kljub temu, da že obstajajo različni posnetki. Zanimivo je izvajati dobre priredbe skladb, kot je npr. Chaconna Bacha in Busonija za klavir, ki smo jo izvedli s komornim orkestrom. V večji orkestrski zasedbi igramo tudi komorne skladbe, kot je npr. Oktet Georgeja Enescuja. Nedavno smo izvedli Italijansko serenado Huga Wolfa in Spominek iz Firenc Petra Iljiča Čajkovskega. Za določene programe se nam pridružijo tudi zelo dobri pihalci, naši prijatelji, s katerimi izvajamo tudi simfonična dela. V dvorani Glasbenega združenja na Dunaju bomo maja 2025 izvedli Drugi koncert za violončelo Dimitrija Šostakoviča, kjer bom vodil orkester izza violončela, v drugem delu pa bom dirigiral izvedbo Brahmsove Tretje simfonije, tako imamo veliko možnosti izvajati obsežen in zanimiv repertoar.

Pogosto igrate tudi v manjših komornih skupinah in v duu s pianistom Zoltanom Fejervarijem, s katerim tokrat nastopate v Srebrnem abonmaju?

IV: Da, z Zoltanom se že zelo dolgo poznava. Fantastičen pianist je, odličen glasbenik in zelo dober prijatelj. Pogosto igrava spored, ki ga predstavljava v Ljubljani, izvajava pa tudi druge skladbe in koncertne turneje po Evropi. Trenutno imam sicer manj časa za komorno igro v duu, saj sem zelo zaposlen s komornim orkestrom in s solističnimi nastopi z orkestri. Največ igram z Zoltanom Fejervarijem, včasih pa tudi z odličnima: islandskim pianistom Vikingurjem Olafssonom in ruskim pianistom Aleksejem Volodinom. Komornemu izvajanju pa se največ posvečam poleti avgusta na svojem festivalu Kaposfest v Kaposvaru, kjer igram s svojimi najboljšimi kolegi in prijatelji, kjer izvajamo ogromno izbrane komorne glasbe. Festival Kaposfest sem leta 2016 prevzel skupaj s Kristofom Baratijem, od lani ga vodim sam, prihodnji festival Kaposfest pa bo že šestnajsti.

Kako ste sestavili spored koncerta za Srebrni abonma v Ljubljani, katere skladbe predstavljate slovenskim poslušalcem?

IV: Da, izbral sem dve sonati Johannesa Brahmsa: Sonato op. 78 za violino in klavir igrava v skladateljevi priredbi za violončelo in klavir. Včasih se zdi kot glasbeni Mount Everest, na katerega violončelo težko spleza. Kljub temu pa sonata na violončelu dobro zveni in nekateri odseki se zdijo, kot, da so napisani za to godalo, seveda pa gre za violinsko sonato. Najin koncert v Srebrnem abonmaju je tudi del festivala Cellofest, zato sva želela to sonato predstaviti prisotnim violončelistom in pianistom ter spodbuditi njihovo glasbeno radovednost. Za naju z Zoltanom igranje te violinske sonate pomeni zanimiv izziv. Brahms je za violončelo in klavir sicer napisal le dve sonati, in sicer v e-molu in v F-duru, ki sta obe čudoviti, ta priredba violinske sonate pa je pomembna dodatna skladba za duo violončela in klavirja. Sonatine za violončelo in klavir Zoltana Kodalyja na koncertih ne slišimo pogosto, želel sem jo predstaviti, saj je zelo lepa skladba, z veliko ljudskimi glasbenimi elementi. Klavirski part med drugim imitira zvoka cimbal. V njej so tudi značilnosti impresionizma. Kodaly je napisal tudi Sonato za violončelo in klavir, ta Sonatina pa traja okrog 8 min in menim, da je popolna. Pravljica za violončelo in klavir Leoša Janačka pa je zelo znana skladba, menim, da je v najinem sporedu dober kontrast Brahmsovi Sonati v F-duru, ki je kot ''v marmor vklesano'' delo in je za izvajalca tudi fizično zelo zahtevna, medtem, ko je Janačkova Pravljica bom intimno in introvertirano delo. Nasprotno pa drugi stavek, Scherzo in Allegro vivace Brahmsove Sonate v F-duru zame predstavljajo veliko svobode, svežine in srečno občutje skladatelja.

Foto: Darja Štravs Tisu, https://www.cd-cc.si/