Idealizirana podoba srečnih družin, ki naj bi v času ukrepov končno našla čas zase, se spoznavala, družila in se še bolj povezala, za mnoge ostaja povsem nedosegljiva.

Pol leta je minilo ta teden, odkar smo tudi pri nas izjemno omejili gibanje in za stenami domačih domov so bili prisiljeni ostati tudi tisti, za katere je dom vse prej kot prijeten in varen prostor. Pri Inštitutu za preučevanje enakosti spolov so opravili raziskavo, ki je razkrila, kako globoko je usidrana misel, da je nasilje nad ženskami nekaj normalnega, in kako so nekatere stereotipe ponotranjile tudi ženske same. Tudi zato je razmišljanje o tem, da bi Istanbulsko konvencijo nadomestili ali celo od nje odstopili, zelo nevarno, razmišlja avtorica raziskave Ana Pavlič.

"Nasilje nad ženskami je na svetovni ravni najbolj razširjenja kršitev človekovih pravic." 

Več kot 700 sodelujočih iz vseh statističnih regij, je z odgovori na  spletno anketo osvetlilo tudi  zelo pomembni področji: o splošnem razumevanju vlog v družinskih in partnerskih zvezah in o tem, kako so se anketiranci s svojimi stiskami soočali. Raziskava je potekala prek spleta, kar pomeni, da zelo verjetno ni zajela vseh skupin, sploh ne tistih, ki zaradi starosti, izobrazbe ali drugih razlogov takih anket nimajo niti možnosti, niti volje izpolnjevati. Če bi zajeli tudi te, bi bili rezultati bistveno slabši, opozarja Ana Pavlič in zato bi morali razmisliti o drugačnem razumevanju tega, kdo vse so bile v resnici ranljive skupine v času epidemije, saj smo kot take dojemali bolj kot ne le tiste, ki bi jih virus lahko zdravstveno ogrozil, nismo pa dovolj upoštevali drugih vrst ranljivosti.

"Njen glavni cilj ni ustvarjanje feminiziranih moških ali propagiranje različnih ideologij. Ne. Njen glavni cilj je zgraditi Evropo brez nasilja nad ženskami in deklicami. Mislim, da tisti, ki so proti temu, se morajo resnično vprašati, za kaj pa potem so."  - Ana Pavlič o ciljih Istanbulske konvencije