Že vse od poletja, ko je pri založbi Beletrina izšla Kronosova žetev pisateljice, filozofinje in publicistke Mojce Kumerdej, se med literarnimi sladokusci govori, da tako dobrega slovenskega romana ni bilo mogoče brati že leta. Dogajanje Kronosove žetve je sicer umeščeno v 16. stoletje, v čas reformacije in protireformacije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, toda malodane vsi bralci se strinjajo, da pisateljica govori tudi o današnji Sloveniji.

Gabriela Babnik, denimo, za naš program Ars ugotavlja, da je z romanom »avtorica podala specifiko tega prostora in njegovih prebivalcev,« Mojca Pišek v Dnevniku piše, da je književnica s Kronosovo žetvijo ponudila odgovor na vprašanje, »kje in kdaj je bilo posejano seme stereotipni narodni podobi: uklonljivega in hlapčevskega Slovenca«, Ženja Leiler pa v Delu dodaja, da pisateljica »teh zgodovinskih dejstev ne izpostavlja zaradi njihove (ne)moralne vrednosti, značilne tudi za poznejša zgodovinska obdobja slovenstva, ampak jih prikaže kot univerzalni model človeškega ravnanja, ki mu gre tako graja kot empatija«. Kako pa o Kronosovi žetvi razmišlja sama Mojca Kumerdej preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.