Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
7. aprila leta 1994 se je po več desetletnih socialnih nasprotjih, vstajah, in več fazah državljanske vojne, v kateri je bilo ubitih več deset tisoč ljudi, več sto tisoč pa jih je zbežalo iz države, v Ruandi začel najbolj množičen poboj manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujcev, ki niso želeli sodelovati v množičnem, 100 dnevnem pokolu, v katerem je, če upoštevamo različne ocene, življenje izgubilo skoraj milijon ljudi. Ubijanje Tutsijev, na katerega so se ekstremistične organizacije pripravljale kar nekaj let – med ljudi so denimo razdeljevale mačete in urile mlade vojake z izgovorom, da gre za civilno zaščito – so pojmovali kot končno rešitev problema. Med drugim so bile Hutujske sile vzpostavile novo radijsko postajo RTLMC, ki je namesto prejšnjega nacionalnega programa Radio Ruanda, začela širiti rasistično propagando, med trajanjem genocida pa je sproti obveščala Hutujce o položajih ruandske domoljubne fronte in gibanju civilnega prebivalstva.
Osrednja politična hutujska elita, pripadniki ruandske vojske in žandarmerije in hutujski paravojaški milici so izrabili sestrelitev letala 6. aprila 1994, na katerem sta bila takratna ruandski in burundski predsednik. Njun uboj je tako postal povod za genocid. Znano je, da je bil mednaroden odziv na ruandsko klanje, medtem, ko je tudi v Bosni divjala vojna, zelo počasen, zadržan in neustrezen, predvsem zaradi zaščite interesov in privilegijev – te je imela predvsem Francija, ki je bila v genocid neposredno vpletena z urjenjem vojakov in svetovanjem režimu še pred usodnimi meseci, razlago za mlačnost drugih pa si je mogoče razložiti s strateško nepomembnostjo Ruande in pomanjkanjem naravnih bogastev v tej afriški deželi.
Združeni narodi so torej 7. april razglasili za dan spomina na žrtve ruandskega genocida, ki ni edini tak obračun prejšnjega stoletja, velja pa za enega najbolj krvavih. Več v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govora tudi o literaturi, ki tematizira genocid v Ruandi in afriških literaturah nasploh.
733 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
7. aprila leta 1994 se je po več desetletnih socialnih nasprotjih, vstajah, in več fazah državljanske vojne, v kateri je bilo ubitih več deset tisoč ljudi, več sto tisoč pa jih je zbežalo iz države, v Ruandi začel najbolj množičen poboj manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujcev, ki niso želeli sodelovati v množičnem, 100 dnevnem pokolu, v katerem je, če upoštevamo različne ocene, življenje izgubilo skoraj milijon ljudi. Ubijanje Tutsijev, na katerega so se ekstremistične organizacije pripravljale kar nekaj let – med ljudi so denimo razdeljevale mačete in urile mlade vojake z izgovorom, da gre za civilno zaščito – so pojmovali kot končno rešitev problema. Med drugim so bile Hutujske sile vzpostavile novo radijsko postajo RTLMC, ki je namesto prejšnjega nacionalnega programa Radio Ruanda, začela širiti rasistično propagando, med trajanjem genocida pa je sproti obveščala Hutujce o položajih ruandske domoljubne fronte in gibanju civilnega prebivalstva.
Osrednja politična hutujska elita, pripadniki ruandske vojske in žandarmerije in hutujski paravojaški milici so izrabili sestrelitev letala 6. aprila 1994, na katerem sta bila takratna ruandski in burundski predsednik. Njun uboj je tako postal povod za genocid. Znano je, da je bil mednaroden odziv na ruandsko klanje, medtem, ko je tudi v Bosni divjala vojna, zelo počasen, zadržan in neustrezen, predvsem zaradi zaščite interesov in privilegijev – te je imela predvsem Francija, ki je bila v genocid neposredno vpletena z urjenjem vojakov in svetovanjem režimu še pred usodnimi meseci, razlago za mlačnost drugih pa si je mogoče razložiti s strateško nepomembnostjo Ruande in pomanjkanjem naravnih bogastev v tej afriški deželi.
Združeni narodi so torej 7. april razglasili za dan spomina na žrtve ruandskega genocida, ki ni edini tak obračun prejšnjega stoletja, velja pa za enega najbolj krvavih. Več v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govora tudi o literaturi, ki tematizira genocid v Ruandi in afriških literaturah nasploh.
Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov. Med najbolj zanimive kraje, ki bodo v prihodnosti več spregovorili o njihovem položaju in vlogi v tedaj obstoječem svetu, - v Dalmaciji obstajajo sledi, ki kažejo na njihov obstoj pred več kot tisoč let pr. n. št. – sodita Korčula in Pelješac. Gre za obdobje antične Grčije v njenem najbolj cvetočem obdobju, ko so se oblikovale pomembne mestne državice. Nazadnje so na območju starodavnega grobišča na hrvaškem polotoku Pelješac arheologi odkrili grško-ilirsko čelado ( ne sicer prvo) iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pripadala naj bi članu tedanje vojaške elite, glede na vedenja o podobnih najdbah, so arheologi začeli domnevati, da Iliri, o katerih so pisali predvsem Rimljani, v svojem času predstavljajo mogočnejšo kulturo, kot so doslej domnevali. O tem vodja izkopavanj na tej lokaciji, dr. Hrvoje Potrebica in dr. Borut Križ, ki tudi sodeluje v skupine arheologov, sicer pa je kustos v novomeškem Dolenjskem muzeju Čelada bi lahko po mnenju strokovnjakov pričala o prisotnosti pomembne in močne kulture pred prihodom Rimljanov. Foto: D-model gomile , v kateri so našli drugo čelado, Miroslav Vuković
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Neveljaven email naslov