Pogovor z Esadom Babačićem, prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za najboljšo zbirko esejev

Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah.

Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Esada Babačića.