Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas
Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!
In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do čiste jezikovne briljance izbrušene misli, maksime in aforizme, v katerih so skušali s težko ulovljivo mešanico neutrudne zvedavosti, etične strogosti in vedrine duha navsezadnje izreči ključne, povsod in vselej veljavne resnice o človeški naravi, predvsem, kajpada, tiste, ki se tičejo naših pomanjkljivosti, samoprevar in zablod.
Zdi se, da je pisanje francoskih moralistov koreninilo v ostroumnem opazovanju ljudi in njihovega obnašanja tako v javni kakor zasebni sferi. In kdor bi zdaj pomislil, da ljudje danes zagotovo živimo čisto drugače, kakor so se Francozi v 17. in 18. stoletju, se velja spomniti, da je Chamfort, čigar Maksime in misli so po zaslugi prevajalskih naporov francista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Primoža Viteza, pred nedavnim izšle v prestižni Knjižnici Kondor, napisal tole: »Družba pogosto pritiska na moške, ženske pa potepta v prah.« Pa ne le to; Chamfort je o svoji domovini zagodrnjal tole: »Francija je dežela, kjer je včasih koristno, če človek razkazuje svoje hibe, zmeraj pa nevarno, če pokaže kakšno vrlino.« In mož je tudi avtor tele transhistorične modrosti: »Uspehi rodijo še več uspehov, denar rodi še več denarja.«
So Chamfort in drugi moralisti torej naši sodobniki, ki jih je absolutno nujno brati? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Vitezom iskali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
749 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas
Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!
In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do čiste jezikovne briljance izbrušene misli, maksime in aforizme, v katerih so skušali s težko ulovljivo mešanico neutrudne zvedavosti, etične strogosti in vedrine duha navsezadnje izreči ključne, povsod in vselej veljavne resnice o človeški naravi, predvsem, kajpada, tiste, ki se tičejo naših pomanjkljivosti, samoprevar in zablod.
Zdi se, da je pisanje francoskih moralistov koreninilo v ostroumnem opazovanju ljudi in njihovega obnašanja tako v javni kakor zasebni sferi. In kdor bi zdaj pomislil, da ljudje danes zagotovo živimo čisto drugače, kakor so se Francozi v 17. in 18. stoletju, se velja spomniti, da je Chamfort, čigar Maksime in misli so po zaslugi prevajalskih naporov francista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Primoža Viteza, pred nedavnim izšle v prestižni Knjižnici Kondor, napisal tole: »Družba pogosto pritiska na moške, ženske pa potepta v prah.« Pa ne le to; Chamfort je o svoji domovini zagodrnjal tole: »Francija je dežela, kjer je včasih koristno, če človek razkazuje svoje hibe, zmeraj pa nevarno, če pokaže kakšno vrlino.« In mož je tudi avtor tele transhistorične modrosti: »Uspehi rodijo še več uspehov, denar rodi še več denarja.«
So Chamfort in drugi moralisti torej naši sodobniki, ki jih je absolutno nujno brati? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Vitezom iskali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov