Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo
Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presenetljivih, povsem izjemnih dogodkov, ki so globoko vznemirili tedanjo japonsko družbo.
O tem, kaj se je pravzaprav zgodilo v dveh letih po Asanovem prihodu v Edo, so takrat razpravljali vsi, od visokih dvorjanov prek državnih uradnikov do filozofov in duhovnikov, še pomembneje pa je najbrž, da so burno dogajanje tako rekoč nemudoma pograbili gledališčniki, slikarji in pisatelji in iz njega ustvarili zgodbo, ki jo menda še danes pozna vsak Japonec. Kaj se je torej pripetilo? Kaj nam ti dogodki povedo o življenju v tradicionalni japonski družbi in zakaj ta zgodba, ki jo na Zahodu poznamo kot povest o 47 samurajih brez gospodarja, še vedno privlači ne le domače ampak vse bolj tudi globalno občinstvo – pa čeprav se seveda svet, v katerem živimo danes, radikalno razlikuje od fevdalne družbe, značilne za deželo vzhajajočega sonca izpred treh stoletij in še malo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, japonologa dr. Luko Culiberga.
foto: Katsushika Hokusai - Samuraji brez gospodarja napadejo glavni vhod v rezidenco Kira Yoshinaka, lesorez, izrez (Wikipedia, javna last)
734 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo
Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presenetljivih, povsem izjemnih dogodkov, ki so globoko vznemirili tedanjo japonsko družbo.
O tem, kaj se je pravzaprav zgodilo v dveh letih po Asanovem prihodu v Edo, so takrat razpravljali vsi, od visokih dvorjanov prek državnih uradnikov do filozofov in duhovnikov, še pomembneje pa je najbrž, da so burno dogajanje tako rekoč nemudoma pograbili gledališčniki, slikarji in pisatelji in iz njega ustvarili zgodbo, ki jo menda še danes pozna vsak Japonec. Kaj se je torej pripetilo? Kaj nam ti dogodki povedo o življenju v tradicionalni japonski družbi in zakaj ta zgodba, ki jo na Zahodu poznamo kot povest o 47 samurajih brez gospodarja, še vedno privlači ne le domače ampak vse bolj tudi globalno občinstvo – pa čeprav se seveda svet, v katerem živimo danes, radikalno razlikuje od fevdalne družbe, značilne za deželo vzhajajočega sonca izpred treh stoletij in še malo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, japonologa dr. Luko Culiberga.
foto: Katsushika Hokusai - Samuraji brez gospodarja napadejo glavni vhod v rezidenco Kira Yoshinaka, lesorez, izrez (Wikipedia, javna last)
Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.
Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Neveljaven email naslov