Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja

Več kakor 1800 platen, 1200 skulptur, 2800 keramičnih izdelkov, 7000 risb, 300 tapiserij in kar 30 tisoč grafičnih tiskov. To je – v nekaj suhih številkah – orjaški opus Pabla Picassa, ki je nastajal med letom 1889, ko se je Picasso, tedaj komaj osemleten, podpisal pod svojo prvo oljno sliko, in dopoldnevom 8. aprila 1973, ko je le nekaj ur pred smrtjo še zadnjič stopil iz svojega ateljeja v južni Franciji. Vmes pa seveda najdemo kopico znamenitih, ikoničnih del – od Dečka s pipo prek Portreta Gertrude Stein in Avignonskih gospodičen do Guernice –, ki velikega Španca umeščajo v samo središče umetniškega kanona 20. stoletja.

A slava je, kot vemo, dvorezen meč. Kanoniziranost nas namreč kaj lahko zapelje v nekakšno recepcijsko lenobnost ali brezbrižnost, da potem nismo več zmožni zares videti, kako so umetniki kalibra Mozart, Shakespeare ali Picasso spremenili pomenski koordinatni sistem, s pomočjo katerega navsezadnje zremo, mislimo in doživljamo sebe in svet. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako in s čim je Pablo Picasso spremenil zgodovino. Pri tem nam je pomagal likovni kritik in kustos, dolgoletni predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Lev Menaše.

foto: Pablo Picasso - Avtoportret s paleto (izrez), olje na platnu, 1906 (Goran Dekleva)