Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."