Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro.
Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
Ljudje se zelo navežejo na svoje rastline in z njimi ravnajo kot z živimi bitji
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego.
Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro.
Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro.
Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
Ljudje se zelo navežejo na svoje rastline in z njimi ravnajo kot z živimi bitji
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego.
Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro.
Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak.
Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli.
Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji
Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.
V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/
Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost.
Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai.
Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.
Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.
Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.
V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.
Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.
Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.
Neveljaven email naslov
