STANISLAV MAZI je leta 1932 diplomiral na gozdarski fakulteti v Beogradu in nato služboval pri gozdarski upravi v Makedoniji in pri banski upravi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Gonarsu, po njej pa je sodeloval pri nastajanju gozdnih gospodarstev v Idriji in Tolminu ter se posvetil sistematični vzgoji gozdarskih kadrov. Organiziral in vodil je tečaje, ki so bili zametek nižje gozdarske šole v Postojni, poznejšega gozdarskega šolskega centra. Za svoje delo je dobil Jesenkovo priznanje, ki ga podeljujejo za uspešno pedagoško, raziskovalno in operativno delo na biotehniškem področju. Stanislav Mazi se je rodil na današnji dan pred 110-imi v Ljubljani
—–
Radijska napovedovalka ANA MLAKAR se je po študiju tehnike govora na Akademiji za igralsko umetnost posvetila zvočni strani slovenske besede, sicer pa je bila ena naših prvih radijskih napovedovalk. Izza mikrofona ljubljanskega radia se je prvikrat oglasila leta 1945. Pozneje je kot mentorica vzgojila rodove radijskih napovedovalk in napovedovalcev, hkrati pa je bila tudi višja strokovna sodelavka za odrski govor na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Oblikovanje in utrjevanje zvočne podobe slovenske besede je Ana Mlakar razširila še na druge slovenske radijske postaje, tudi na tržaško, in pozneje na televizijo. Rodila se je na današnji dan leta 1922 v Slovenski Bistrici.
—–
Prvi slovenski rudarji so prišli v rudarski bazen Limburg na jugu Nizozemske okoli leta 1900 in pred prvo svetovno vojno je v tej pokrajini živelo približno petdeset slovenskih družin. Na današnji dan pred 90-imi leti so ustanovili slovensko Društvo svete Barbare. Ta svetnica je zavetnica rudarjev, zato so mnoga slovenska katoliška društva v rudarskih krajih Evrope sprejela njeno ime. Cilji teh društev so bili predvsem ohranjati vernost, utrjevati narodno zavest in pomagati članom pri socialnih vprašanjih.
—–
Okupatorji, ki so aprila leta 1941 zasedli Slovenijo, so slovenski narod kot etnično enoto nameravali uničiti. Nemci so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem: zelo zavedne Slovence, predvsem uslužbence in protifašiste, naj bi izgnali, Vindišarje (to so bili Nemcem naklonjeni koroški Slovenci) naj bi ponemčili, položaj Nemcev pa v vseh pogledih utrdili. Največ Slovencev naj bi izgnali zato, da bi dobili prostor za nemške koloniste. Na izpraznjena področja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske.
Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja.
Prav na brestaniškem gradu so pred 25-imi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij leta 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na trnovo pot, ki jo je v letih od 1941 do 45 prehodilo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje