Zoran Mušič, Ivan Bratko, Jelo Gašperšič

Slikar  in  grafik  ZORAN  MUŠIČ  se je začel uveljavljati sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, njegova dela pa so danes v zbirkah najpomembnejših svetovnih galerij. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je umaknil v Dalmacijo; ta pokrajina je poleg spominov na rojstni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje. Po italijanski zasedbi je odšel na Goriško, tam pa so ga leta 1944 aretirali in internirali v taborišče Dachau. Po koncu druge svetovne vojne je živel po večini v Benetkah in Parizu.

Zgodnji Mušičevi motivi so bili portreti, akti, mestni trgi, tihožitja in krajine, po drugi svetovni vojni pa so v njegovih delih začeli prevladovati reminiscenčni motivi dalmatinskih konjičkov in krajev ter pretresljivi vtisi iz taboriščnega življenja. Ti  so znani kot ciklus “Nismo mi poslednji”.

Za svoje delo je prejel Jakopičevo nagrado, veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, Prešernovo nagrado ter zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V Franciji so mu že leta 1968 podelili viteški red, leta 1990 pa še “legijo časti”. Zoran Mušič se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Bukovici pri Gorici.

—–

Pisatelj, publicist in družbeno-poltični delavec  IVAN  BRATKO  se je rodil na današnji dan leta 1914 v Celju, študij prava pa je končal leta 1941 v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Gonarsu, od tam pa je pobegnil k partizanom. Po vojni je bil glavni urednik Ljudske pravice ter Radia Ljubljana, trideset let je vodil tudi Državno založbo Slovenije. Pisal je spominsko-potopisno in dokumentarno prozo. Največ uspeha je doživel roman “Teleskop”, v katerem je opisal svoj pobeg iz taborišča Gonars. Delo je doživelo šest izdaj pri nas ter približno dvajset prevodov in ponatisov v drugih jezikih. Ivan Bratko je bil med drugim tudi petnajst let predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije; za zasluge na tem področju je dobil najvišje priznanje “listino knjige”.

—–

Na današnji dan leta 1923 se je v Sostrem pri Ljubljani rodil novinar JELO GAŠPERŠIČ. Že pred vojno je sodeloval v naprednem mladinskem gibanju, med njo pa je bil organizator slovenske in jugoslovanske protifašistične mladine. Po osvoboditvi je bil med drugim tajnik Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije, od leta 1957 do 1969 glavni urednik govornega programa Radia Ljubljana in nato do leta 1973 direktor radijskih programov Radiotelevizije Ljubljana. Jelo Gašperšič je prejel Tomšičevo nagrado za življenjsko delo v novinarstvu.

—–

Nemška policija je na današnji dan leta 1945 iz celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporov pripeljala do Straníc pri Frankólovem sto talcev ter jih 99 obesila na jablane ob cesti – z nekaterih dreves je viselo tudi po pet ljudi. Enega so ustrelili, ko je skušal pobegniti, ker očitno ni prenesel pogleda na svojega obešenega sina.

Ta morija je bila nemško maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodjo Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Obešanje v Frankolovem sodi med najhujše zločine, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v dveh skupnih grobovih, domačini pa so pozneje veje jablan požagali in jih zažgali, da se na tem kraju kaj takega ne bi nikoli ponovilo.