Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Rateški rokopis, Janez Milčinski

Rateški rokopis, imenovan tudi Celovški, iz zadnje tretjine 14. stoletja je poleg Brižinskih spomenikov najstarejši ohranjeni slovenski srednjeveški jezikovni dokument. Odkrili so ga leta 1880 v Koroškem zgodovinskem društvu v Celovcu. Čas, kraj in način nastanka je natančneje pojasnil literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer. Rateški rokopis je zapis treh osnovnih molitvenih obrazcev v gotici, in sicer očenaša, zdravamarije in apostolske vere. Nastal je v Ratečah v Zgornjesavski dolini in je prirejen prepis zapisa nekega duhovnika iz Kranjske gore. Nadnarečni gorenjsko-koroški tip slovenskega jezika ima v Rateškem rokopisu gorenjsko osnovo.

—–

Ob koncu 19. stoletja je bilo ljubljansko pokopališče pri cerkvi svetega Krištofa, na prostoru, kjer je danes Gospodarsko razstavišče. Tam so pokopavali od leta 1779 do prvih let 20. stoletja, ko so odprli novo pokopališče pri svetem Križu, današnje Žale. Od starega pokopališča je ohranjen le arkadni del; tam  so v letih pred drugo svetovno vojno uredili park, Navje, in vanj prenesli več nagrobnikov, predvsem zaslužnih Slovencev: Aškerca, Bleiweisa, Jurčiča, Linharta, Levstika, Stritarja, Vodnika in drugih.

Na novem pokopališču, ki se je sprva imenovalo po cerkvici svetega Križa, so prvega pokojnika pokopali na današnji dan leta 1906. Po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika, ki je tik pred začetkom druge svetovne vojne postavil veličasten stebriščni nadstropni portal s štirinajstimi poslovilnimi vežicami v urejenem parku, imenoval ga je Vrt vseh svetih, sodijo ljubljanske Žale med najlepša pokopališča v Evropi.

Pred desetimi leti so dobile tudi mednarodno priznanje – znak evropske dediščine. Tako so se skupaj s spominsko cerkvijo svetega Duha na Jávorci nad Tolminom in partizansko bolnišnico Franja v Dolenjih Novakih pri Cerknem, ki je bila pred nekaj leti zaradi neurja skorajda uničena, uvrstile na ugledni seznam nacionalnih kulturnih objektov, ki s svojimi vrednotami prispevajo k oblikovanju kulturne identitete Evrope.

—–

Zdravnik, specialist za sodno medicino in pravnik JANEZ  MILČINSKI je užival izjemen ugled doma in na tujem. Med narodnoosvobodilnim bojem je deloval kot kirurg in organizator zdravstvene službe, po vojni pa je sodeloval pri ustanavljanju popolne medicinske fakultete v Ljubljani. Dvakrat je bil njen dekan. V letih od 1973 do 1976 je bil rektor ljubljanske Univerze, pozneje pa predstojnik Inštituta za sodno medicino. Šestnajst let je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Profesor Janez Milčinski je znanstveno in strokovno deloval tudi na področju medicinskega prava, prometne  varnosti,  splošne  medicinske  morfologije,  medicinske  etike in deontologije. Svetovni ugled si je pridobil s posredovanjem v katastrofah z veliko žrtvami, kot so bili potresi, poplave ter železniške in letalske nesreče. O tem je napisal več kot 200 člankov in štiri knjige. Za svoje delo je prejel številna visoka domača in tuja priznanja, leta 1998 pa mu je Mednarodno združenje humanistov posmrtno podelilo svoje najvišje priznanje “za vse, kar je storil za mir, človeštvo in v dobro ljudi”. Profesor Janez Milčinski se je rodil na današnji dan leta 1913 v Ljubljani.