Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Marij Osana (1880-1958) tehnični oče slovenskega radia, ko je sveti Ahac postal zavetnik Kranjske, Pehta iz Galetovega filma o Kekcu, Madžarski okupatorji odvedejo v internacijo prve Slovence

Leta 1593, na dan svetega Ahaca, je pri trdnjavi Sisak potekala velika bitka med turško in krščansko vojsko. V junij¬skih dneh tistega leta je bósenski paša Hasan Predojević ob bregovih Kolpe pri Sisku zbral vojsko 12 tisoč vojakov, da bi vdrl v hrvaške in slo¬venske dežele. Pričakovani napad je zahteval takojšen avstrijski odgovor. Zbrali so obrambne, dobro opremljene čete pod poveljstvom Ruprehta Eggenberga, ki so jih sestavljali poklicni najemniki, hrvaške čete pod poveljstvom bana Erdödyja in kranjske enote pod poveljstvom Andreja Auersperga Turjaškega. Zadnji je poveljeval 300 lahkim konjenikom in pomembno prispeval h končni zmagi. Kranjska je bila rešena in sv. Ahac je postal njen zavetnik. Zmaga v bitki pri Sisku sicer še ni prinesla miru. Zaradi velikega poraza je Otomansko cesarstvo napovedalo vojno Habsburški monarhiji. Omenjeni poraz je namreč pomenil začetek tako imenovane “dolge vojne” od leta 1593 do 1606, ki je močno izčrpala obe strani. Turjaški grofje pa so v spomin na zmago in svetniku na čast na Ločniku nad Turjakom prezidali starejšo preprosto cerkvico in jo poimenovali po sv. Ahacu. Ta zmaga nad Turki, ki v resnici niso bili Turki, ampak po večini otomanski plenilci iz Bosne, je povzročila velikansko navdušenje po vsej Evropi, saj je bila ena redkih, slavi pa jo tudi slovenska ljudska pesem, ki med drugim pravi: »Tak so Turka pozobali, da so vsega posabljali …«

Leta 1880 se je v Trstu rodil elektrotehnik Marij Osana. Po dokončani nemški ljudski šoli in tržaški gimnaziji, na kateri je maturiral, kot sam piše: »tudi v slovenskem jeziku«, se je leta 1901 vpisal na Tehniško visoko šolo na Dunaju in tam tudi diplomiral. Poklicno pot je začel kot gradbeni pripravnik pri direkciji Pošte in telegrafa v Trstu. Od leta 1908 do začetka prve svetovne vojne je služboval pri sekciji za telegraf in telefon v Pulju. Od 1909 do 1912 je kot zastopnik avstrijske brzojavne uprave sodeloval pri polaganju kablov v Jadranskem morju. Med prvo svetovno vojno je bil najprej tehnični vodja telegrafske čete na vzhodnem bojišču, potem pa ob Soči. Marij Osana velja za začetnika izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij na Slovenskem, pa tudi za tehničnega očeta Radia Ljubljana, prvega slovenskega radia, ki je začel oddajati leta 1928. Marij Osana si je omislil tudi zvok kukavice – pavznega znaka radia, ki je v uporabi še danes. Ta zamisel naj bi se mu bila porodila na počitnicah pri sestri, ki je živela v Rošpohu pri Mariboru. Leta 1932 je vodil graditev oddajnika ljubljanskega radia v Domžalah, za katerega je sam izdelal tudi načrte.
"Toplo nam je pri srcu, ko nam ob besedah 'slovenski radio' pohiti misel nehote k njemu, ki je s svojo voljo in svojim idealizmom sploh pripomogel, da je naš narod svoj lastni radio dobil." Tako je Mariju Osani ob prvi obletnici Radia Ljubljane leta 1929 polaskal urednik Niko Kuret.

Gledališka in filmska igralka Ruša Bojc je v zadnjih desetletjih pred drugo svetovno vojno nastopala na slovenskem amaterskem odru v Beogradu, od leta 1945 do 1952 je bila članica ljubljanske Drame, do upokojitve leta 1965 pa članica Mestnega gledališča ljubljanskega. Priljubljena je bila zlasti zaradi upodobitev komičnih likov, predvsem iz slovenske dramatike. Igrala je tudi v filmih: Svet na Kajžarju, Družinski dnevnik, Naš avto in Srečno, Kekec, v katerem je upodobila Pehto. V "Veselih večerih" ljubljanskega radia pa je bila neprekosljiva klepetulja in zajedljivka Špela. Gledališka in filmska igralka Ruša Bojc se je rodila pred 110 leti v Ljubljani.

Leta 1942 so madžarski okupatorji iz dolnjelendavskega sreza v internacijsko taborišče Šárvár odpeljali 587 Slovencev, večinoma kolonistov iz Slovenskega primorja, ki so se v te kraje naselili po prvi svetovni vojni. Taborišče Šarvar v Železni županiji je bilo največje tako taborišče na Madžarskem. V štirih letih druge svetovne vojne je šlo skozenj približno 10.000 internirancev iz razkosane Jugoslavije.