Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Henrik Schreiner (1850-1920) z znanjem proti ponemčenju Maribora, goriški nadškof in slovenščina, naš prvi poklicni igralec, režiser in umetniški vodja gledališča, za pol leta na čelo vlade Kraljevine SHS

Pridigar in goriški nadškof Karel Mihael Attems je izhajal iz znane furlanske plemiške družine. Bogoslovje je študiral v Rimu in bil leta 1750 v Ljubljani posvečen za škofa, ob ustanovitvi goriške nadškofije leto pozneje pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit. V Gorici je odprl prvo tiskarno in bogoslovno semenišče ter dal v škofiji sezidati več cerkva. Zavedal se je, da mora vernikom govoriti v njihovem jeziku. Pridige je sestavljal v takrat uveljavljenem baročnem, vendar že klasicistično umirjenem slogu. Ohranilo se je 61 njegovih pridig v slovenskem jeziku. Prizadeval si je tudi za zbližanje katoliške in pravoslavne cerkve ter podpiral humanitarno dejavnost. Postal je dvorni svetovalec avstrijske cesarice Marije Terezije, ki mu je pozneje podelila knežji naslov. Karel Mihael Attems se je rodil leta 1711 v Gorici.

Pedagog in naravoslovec Henrik Schreiner je leta 1877 na Dunaju končal študij prirodopisa, matematike in fizike ter nato poučeval v Bolzanu na Južnem Tirolskem in v Innsbrucku. Leta 1890 je bil imenovan za ravnatelja državnega moškega učiteljišča v Mariboru in ta zavod vodil trideset let. Bil je med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice in njen dosmrtni predsednik, sodeloval je v boju proti ponemčenju Maribora, v slovensko pedagoško delovanje pa je prenašal napredne strokovne zamisli ter se zavzemal za delovno šolo in višje izobraževanje učiteljev. Ob številnih člankih, razpravah in strokovnih knjižnih delih je leta 1897 v soavtorstvu napisal tudi prvo »Nemško vadnico za slovenske ljudske šole«. Henrik Schreiner se je rodil leta 1850 v Ljutomeru.

Poznejši gledališki igralec, režiser, pedagog in dramatik Ignacij Borštnik je bil najprej bančni uradnik, leta 1882 pa je začel nastopati v Dramatičnem društvu, nekakšnem predhodniku narodnega gledališča. Profesionalnih igralcev ter režiserjev v tistem času še nismo imeli, zato se je društvo odločilo, da nadarjenega mladega igralca pošlje na Dunaj študirat dramsko igro, saj je želelo profesionalizirati takratno amatersko gledališče. Po vrnitvi v Ljubljano je Borštnik postal naš prvi poklicni igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča ter vzgojitelj nadarjenih mladih igralcev. Sodeloval je pri odprtju novega Deželnega gledališča leta 1882; za to priložnost je priredil in režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Tri leta pozneje je z ženo Zofijo, tudi igralko, odšel v Zagreb, v Hrvatsko narodno kazalište. Tam je leta 1900 prevedel, režiral in nastopil v glavni vlogi v Cankarjevi drami Jakob Ruda. To je bila prva predstava slovenskega dramskega besedila v hrvaškem jeziku. Ignacija Borštnika štejemo za utemeljitelja umetniškega gledališča na Slovenskem; bil je naš prvi režiser v sodobnem pomenu besede in mojstrski oblikovalec najzahtevnejših vlog. Po njem se imenuje tudi najpomembnejši slovenski nacionalni gledališki festival – Borštnikovo srečanje, na katerem podelijo tudi Borštnikove nagrade najboljšim predstavam, igralcem in režiserjem ter častne nagrade za življenjsko delo – Borštnikov prstan. Ignacij Borštnik se je rodil leta 1858 v Cerkljah na Gorenjskem.

Slovenski politik in prvak Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec je leta 1928 postal prvi predsednik vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki ni bil srbskega rodu. Svojo vladno ekipo je predstavil 28. julija tistega leta, njegov mandat pa je trajal do januarja 1929.