Prvo obsežnejše zgodovinsko delo v slovenskem jeziku Slovanska čitalnica v Trstu Potres v Brežicah *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1790 se je na Políčkem Vrhu pri Gornji Radgoni rodil duhovnik in narodni buditelj Anton Krempl. Njegov študij v Gradcu je potekal prav v času, ko so na tamkajšnjem liceju poskusno za tri leta ustanovili stolico slovenskega jezika. Prvi profesor na stolici Janez Nepomuk Primic je zbiral okoli sebe slovenske bogoslovce in jih na predavanjih navduševal za slovenski jezik. Temu krogu se je pridružil tudi Krempl, ki je še zlasti kazal veliko vnemo za učenje materinščine, sestavljanje slovenskih pridig in zbiranje gradiva iz knjižnic. V času, ko je živel na Ptuju, je prišel v stik z lokalnim zgodovinarjem, kuratom Simonom Povodnom, ki je zbral zajetno količino gradiva o domači politični, cerkveni in kulturni zgodovini od rimske dobe do začetkov 19. stoletja. Njegove podatke je Krempl pozneje uporabil tudi v svojem osrednjem delu Dogodivšine štajerske zemle, ki je leta 1845 izšlo v Gradcu in velja za prvo obsežnejše zgodovinsko delo v slovenskem jeziku, zaradi prezgodnje Kremplove smrti pa je ostalo njegova edina zgodovinska študija.  

Leta 1861 je bila v Trstu ustanovljena Slovanska čitalnica. Na ustanovnem občnem zboru so bili ob Slovencih navzoči Hrvati, Srbi, Črnogorci, Čehi, Poljaki in Slovaki. Čitalnica je postala središče družbenega, družabnega in kulturnega življenja tedanjih meščanov slovanskega rodu v mestu. Leta 1904 se je čitalnica preselila v prvo nadstropje Narodnega doma v Trstu. Iz poročila ob 50-letnici njenega delovanja izvemo, da je bila čitalnica, ki je štela 220 članov, naročena na 110 časopisov in revij – 22 slovenskih, 36 čeških, 17 hrvaških, 5 srbskih, 5 italijanskih, 2 francoska, 22 nemških in 1 angleškega. Po prvi svetovni vojni je obujeno delovanje čitalnice prekinil fašistični požig Narodnega doma, v katerem je zgorelo tudi celotno njeno gradivo. Še to. Kmalu za tržaško čitalnico sta nastali tudi ljubljanska in mariborska, v slabem desetletju jih je bilo na Slovenskem že 60. Čitalnice in bralna društva so bili prvi znanilci prebujene narodne zavesti pri Slovencih po odpravi bachovega absolutizma.

Brežice je 29. januarja 1917 ob 9. uri in 22 minut stresel eden najmočnejših potresov na območju Slovenije v 20. stoletju. Čutili so ga na ozemlju celotne današnje države. Njegovo žarišče je bilo v globini 13 kilometrov, magnituda pa je znašala 5,7 oziroma osmo stopnjo po evropski makrosezmični lestvici. Potres je terjal dve smrtni žrtvi, več ljudi je bilo ranjenih, poleg zasebnih hiš pa so bile precej poškodovane nekatere javne zgradbe. Skupna škoda je samo v Brežicah presegla milijon takratnih kron. Tla se po potresu še nekaj časa niso umirila, v štirih mesecih pa se je zvrstilo več kot 240 popotresnih sunkov. Na pomoč je priskočila vojska, bivanje na prostem pa sta ovirala mraz in debela snežna odeja, zato se je veliko ljudi nastanilo pri znancih in sorodnikih, več kot 200 pa v železniških vagonih, ki jih je dala na voljo južna železnica. Zaradi posledic potresa je 2. februarja 1917 Brežice, Krško vas in Čatež obiskal cesarjev brat, nadvojvoda Maks, in prizadetim izročil 15.000 kron pomoči. Denarna pomoč je kmalu začela prihajati tudi od drugod.

Pred 90 leti (1933) se je na Pobrežju pri Ptuju rodil pesnik, pripovednik, publicist, urednik in časnikar France Forstnerič. Sprva je bil učitelj v Leskovcu in Zavrču v Halozah, nato pa od leta 1958 časnikar pri mariborskem Večeru ter pozneje komentator v kulturni redakciji časopisa Delo. Kot pesnik je bil zmeren modernist z bogato metaforiko in z značilnim motivom demonskih kurentov s Ptujskega polja. Prvič se je s pesmijo Moj vlak je odpeljal v noč ustvarjalno pojavil leta 1956 v Novih obzorjih, pet let pozneje pa je izvirnost in pristnost svoje poezije potrdil v zbirki Zelena ječa.

»Jaz pa se hočem posloviti vedno zjutraj in začeti dan na novo. Hočem šepetati dneve, govoriti ure, kričati sekunde, hočem, da je od besede do besede moja pesem molk in moč in s tisoči pomenov naseljena tišina,« je zapisal v pesmi Pohod besed, ki je leta 1968 izšla v zbirki Dolgo poletje.

Leta 1987 se je predstavil kot pripovednik v novelistični zbirki Brlog, za mlade bralce pa je napisal vojne zgodbe v knjigi Srakač. *Posnetek

France Forstnerič je bil pol stoletja ustvarjalno navzoč v slovenski kulturi. Prejel je nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado in poleg Glazerjeve listine leta 1999 tudi Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.