Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kmečki upor 18. stoletja na Slovenskem
Režiser in gledališki organizator
Lirski tenor iz Trsta
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Kmečki punti so bili oboroženi upori kmetov proti zemljiški gospodi zaradi fevdalnih obremenitev v zgodnjem srednjem veku. Slovenskim kmetom se je položaj še zlasti poslabšal v 15. stoletju zaradi turških vpadov, samovolje fevdalcev in novih obremenitev ob razvoju denarnega gospodarstva in obrambnih potrebah. Kmetje so poskušali uveljaviti staro pravdo, kot so pravili, v več uporih, med njimi je bil tudi veliki tolminski upor leta 1713, ki je zajel vso Goriško in se širil tudi na Kranjsko, pravzaprav zadnji večji punt zatiranih slovenskih kmetov proti tedanji zemljiški gospodi. Pripravili in vodili so ga Gregor Kobal, doma iz Podsel pod Mostom na Soči, Ivan Gradnik, Lovro Kragulj in Martin Munih. Uporniki kljub začetnim uspehom niso bili kos dobro izurjeni in oboroženi cesarski vojski, ki je prihitela na pomoč preplašeni gosposki. Cesarska vojska je punt zatrla zelo maščevalno in kruto. Voditelje upora so obsodili na smrt in Gregorja Kobala 20. aprila 1714 obglavili nekje v okolici Gorice.
Gledališki igralec, režiser in pedagog Hinko Nučič je od leta 1918 odločilno vplival na obnovo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Po sporih z gledališkim konzorcijem in dramaturgom je odšel v Maribor ter tam postavil temelje drugemu slovenskemu gledališču. V obeh je opravljal glavnino organizatorskega in umetniškega dela, igral številne pomembne vloge in režiral veliko predstav. Leta 1921 je odšel v Zagreb, kjer je ostal do leta 1954. Že prvo leto je tam režiral 11 dram in odigral 21 vlog. Sčasoma je opuščal režijo, sodeloval je bolj ali manj le še pri uprizarjanju domačih del, ostal pa je eden prvih igralcev. Deloval je tudi kot pedagog in velja za enega od utemeljiteljev umetniškega gledališča na Slovenskem. Gledališki igralec in režiser Hinko Nučič se je rodil pred 140 leti (1883) v Ljubljani.
Leta 1910 se je v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev rodil agronom Janez Marentič. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila v domovino, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa še mati. Janeza, ki je štel 10 let, je potem vzgajala teta. Njegovo izobraževanje je podprl domači župnik Valerijan Učak. Marentič se je po končani gimnaziji v Ljubljani odločil za študij agronomije v Zagrebu in leta 1934 diplomiral. V Zagrebu se je pridružil levičarskemu in revolucionarnemu gibanju ter svoj čas posvetil spoznavanju marksizma. Te ideje je širil tudi po Beli krajini. Na njegovo pobudo so leta 1932 v vasi Mlake pri Podzemlju ustanovili prvo partijsko celico v Beli krajini. Leta 1937 se je Marentič udeležil ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije na Čebinah, kjer je bil edini akademsko izobražen udeleženec dogodka in je tudi na sliki Anton Gojmirja Kosa upodobljen diametralno nasproti Edvardu Kardelju, s katerim se predvsem zaradi razhajanj glede kmečkega vprašanja nista posebej dobro razumela. Marentič se je ukvarjal tudi z znanstvenim delom, svoje izsledke je objavljal v legalnem, pa tudi ilegalnem časopisu. Največ časa je posvetil kmetskemu vprašanju. Skupaj s tastom bibliografom dr. Jankom Šlebingerjem je izdal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Za njegovo največje delo štejemo knjigo Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je v knjižni obliki izšla po njegovi smrti leta 1957.
Tenorist Attilio Planinšek je študiral v Trstu, Rimu, Benetkah in Milanu, leta 1947 kot Manrico v Verdijevi operi Il Trovatore debitiral v Toulonu in pozneje nastopal po italijanskih opernih hišah. Glasbena pot ga je vodila po Franciji, Angliji in Švici, leta 1957 pa je prišel v Ljubljano. V šestdesetih letih je kot svobodni umetnik nastopal skoraj po vseh jugoslovanskih opernih odrih. Od leta 1960 do 1964 in nato spet od 1972 do smrti je bil prvak opere v Splitu in ljubljenec tamkajšnjega občinstva. Bil je lirski tenor z izredno mehkim in lepo obarvanim glasom, izredno blestečim v višjih legah. Slišali bomo njegovo arijo Cavaradossija iz 3. dejanja "Tosce", ki je bila posneta pred 70 leti (1963) *Posnetek Operni pevec Attilio Planinšek se je rodil leta 1922 v Trstu.
6258 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Kmečki upor 18. stoletja na Slovenskem
Režiser in gledališki organizator
Lirski tenor iz Trsta
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Kmečki punti so bili oboroženi upori kmetov proti zemljiški gospodi zaradi fevdalnih obremenitev v zgodnjem srednjem veku. Slovenskim kmetom se je položaj še zlasti poslabšal v 15. stoletju zaradi turških vpadov, samovolje fevdalcev in novih obremenitev ob razvoju denarnega gospodarstva in obrambnih potrebah. Kmetje so poskušali uveljaviti staro pravdo, kot so pravili, v več uporih, med njimi je bil tudi veliki tolminski upor leta 1713, ki je zajel vso Goriško in se širil tudi na Kranjsko, pravzaprav zadnji večji punt zatiranih slovenskih kmetov proti tedanji zemljiški gospodi. Pripravili in vodili so ga Gregor Kobal, doma iz Podsel pod Mostom na Soči, Ivan Gradnik, Lovro Kragulj in Martin Munih. Uporniki kljub začetnim uspehom niso bili kos dobro izurjeni in oboroženi cesarski vojski, ki je prihitela na pomoč preplašeni gosposki. Cesarska vojska je punt zatrla zelo maščevalno in kruto. Voditelje upora so obsodili na smrt in Gregorja Kobala 20. aprila 1714 obglavili nekje v okolici Gorice.
Gledališki igralec, režiser in pedagog Hinko Nučič je od leta 1918 odločilno vplival na obnovo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Po sporih z gledališkim konzorcijem in dramaturgom je odšel v Maribor ter tam postavil temelje drugemu slovenskemu gledališču. V obeh je opravljal glavnino organizatorskega in umetniškega dela, igral številne pomembne vloge in režiral veliko predstav. Leta 1921 je odšel v Zagreb, kjer je ostal do leta 1954. Že prvo leto je tam režiral 11 dram in odigral 21 vlog. Sčasoma je opuščal režijo, sodeloval je bolj ali manj le še pri uprizarjanju domačih del, ostal pa je eden prvih igralcev. Deloval je tudi kot pedagog in velja za enega od utemeljiteljev umetniškega gledališča na Slovenskem. Gledališki igralec in režiser Hinko Nučič se je rodil pred 140 leti (1883) v Ljubljani.
Leta 1910 se je v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev rodil agronom Janez Marentič. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila v domovino, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa še mati. Janeza, ki je štel 10 let, je potem vzgajala teta. Njegovo izobraževanje je podprl domači župnik Valerijan Učak. Marentič se je po končani gimnaziji v Ljubljani odločil za študij agronomije v Zagrebu in leta 1934 diplomiral. V Zagrebu se je pridružil levičarskemu in revolucionarnemu gibanju ter svoj čas posvetil spoznavanju marksizma. Te ideje je širil tudi po Beli krajini. Na njegovo pobudo so leta 1932 v vasi Mlake pri Podzemlju ustanovili prvo partijsko celico v Beli krajini. Leta 1937 se je Marentič udeležil ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije na Čebinah, kjer je bil edini akademsko izobražen udeleženec dogodka in je tudi na sliki Anton Gojmirja Kosa upodobljen diametralno nasproti Edvardu Kardelju, s katerim se predvsem zaradi razhajanj glede kmečkega vprašanja nista posebej dobro razumela. Marentič se je ukvarjal tudi z znanstvenim delom, svoje izsledke je objavljal v legalnem, pa tudi ilegalnem časopisu. Največ časa je posvetil kmetskemu vprašanju. Skupaj s tastom bibliografom dr. Jankom Šlebingerjem je izdal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Za njegovo največje delo štejemo knjigo Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je v knjižni obliki izšla po njegovi smrti leta 1957.
Tenorist Attilio Planinšek je študiral v Trstu, Rimu, Benetkah in Milanu, leta 1947 kot Manrico v Verdijevi operi Il Trovatore debitiral v Toulonu in pozneje nastopal po italijanskih opernih hišah. Glasbena pot ga je vodila po Franciji, Angliji in Švici, leta 1957 pa je prišel v Ljubljano. V šestdesetih letih je kot svobodni umetnik nastopal skoraj po vseh jugoslovanskih opernih odrih. Od leta 1960 do 1964 in nato spet od 1972 do smrti je bil prvak opere v Splitu in ljubljenec tamkajšnjega občinstva. Bil je lirski tenor z izredno mehkim in lepo obarvanim glasom, izredno blestečim v višjih legah. Slišali bomo njegovo arijo Cavaradossija iz 3. dejanja "Tosce", ki je bila posneta pred 70 leti (1963) *Posnetek Operni pevec Attilio Planinšek se je rodil leta 1922 v Trstu.
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Neveljaven email naslov