Uršulinka iz Antologije slovenske religiozne lirike Začetnik smučanja in turističnega slovstva Ključno oporišče vodstva odporniškega gibanja *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Uršulinka in pesnica Ivana Kremžar, z redovnim imenom mati Elizabeta, je poučevala na šoli uršulinskega samostana v Ljubljani in bila tudi redovna predstojnica. Pisala je meditativno religiozno liriko. Njena ritmika je gladka in zvočna, čustvovanje preprosto in iskreno, verske resnice pa kaže na oseben način. Kot eno osrednjih slovenskih religioznih pesnic so jo uvrstili v Antologijo slovenske religiozne lirike. Ivana Kremžar se je rodila leta 1878 v Glincah pri Ljubljani.

Pisec planinskih in izletniških vodnikov po Sloveniji in prve slovenske smučarske knjige Rudolf Badjura velja za organizatorja planinstva in smučanja na Slovenskem. Prvi vodnik "Na Triglav" je izdal že leta 1913, "Vodnik po jugoslovanskih Alpah" – to je tudi njegovo najobsežnejše delo − leta 1922, nato pa so izšli še vodniki "Pohorje", "Kozjakovo pogorje", "Zasavje", "Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem", "Zimski vodnik po Sloveniji" in drugi. Bil je tudi organizator prvih smučarskih tečajev in tekmovanj pri nas in avtor prvih dveh slovenskih smučarskih knjig "Smučar" in "Smučarska terminologija"; izšli sta leta 1921 in 1924. Športni organizator in publicist Rudolf Badjura, brat filmskega snemalca Metoda Badjure, se je rodil leta 1881 v Litiji.

17. aprila pred 1941 leti so v Beogradu podpisali brezpogojno kapitulacijo vojske Kraljevine Jugoslavije. Istega dne sta poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan Spasić v Boki Kotorski razstrelila in potopila rušilec »Zagreb«, da vojna ladja ne bi prišla v italijanske roke. Pri tem sta z ladjo tudi sama potonila. Slišali bomo, kako se je dogodka četrt stoletja pozneje spominjal mornariški častnik Jože Pretnar, ki je leta 1941 služboval na rušilcu »Dubrovnik«. *Posnetek Italijanske okupacijske oblasti so dovolile, da so posmrtne ostanke poročnika Spasića, rojenega v Beogradu leta 1909, z vojaškimi častmi pokopali v Hercegnovem. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je našla lobanja, za katero se je po sodnomedicinski identifikaciji, ki jo je opravil dr. Janez Milčinski, potrdilo, da gre za posmrtne ostanke Sergeja Mašere, ki so jih prav tako z vojaškimi častmi leta 1987 pokopali na ljubljanskih Žalah. Sergej Mašera se je rodil leta 1912 v Gorici, že kot otrok je izkusil fašistično nasilje in begunstvo, ki je njegovo družino pregnalo iz domačega okolja. Pred 50 leti (1973) sta bila oba Sergej Mašera in Milan Spasić – častnika vojaške mornarice Kraljevine Jugoslavije – razglašena za narodna heroja.

Gozdovi Kočevskega roga so bili pomembno območje za narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem. Več skritih oporišč je dajalo zavetje vojaškemu in političnemu vodstvu upora, pa tudi šolam, delavnicam, tiskarnam, bolnišnicam in drugim ustanovam. Svojevrstno središče je bilo okolje, imenovano Baza 20, kjer so prvo barako postavili pred 80 leti (1943), še danes pa jih je ohranjenih vseh šestindvajset. V Bazi 20 je jeseni 1944 delovalo okoli 180 ljudi.