Slovenski tabori spodbujajo narodno zavest Lutkovno gledališče »Il Piccoli di Podrecca« Preimenovanje Osvobodilne fronte *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, ki so ga simbolno enačili s protiturškimi tabori, je imelo za Slovence tudi velik afirmativen pomen. O taborih so obširno poročali domače časopisje ter številni časniki po monarhiji, predvsem osrednji dunajski. Zanimanje zanje se je širilo tudi onkraj slovenskih nacionalnih meja, prihajali so pozdravni telegrami iz mest in društev drugih slovanskih narodov. V tistih letih so na slovenskem etničnem ozemlju organizirali sedemnajst taborov. Prvi  je bil 9. avgusta leta 1868 v Ljutomeru, četrti slovenski tabor pa so priredili na današnji dan naslednje leto pri kraju Biljána v Goriških brdih. Tudi na tem skrajnem zahodnem robu slovenskega ozemlja je za tedanje razmere nepregledna množica navdušeno podprla zahtevo po Združeni Sloveniji in zagotovitvi vseh pravic, ki pripadajo narodnosti.

Odvetnik  in  lutkar  Vittorio Podrecca je po diplomi na pravni fakulteti v Padovi kot časnikar in kritik deloval v Rimu in tam leta 1913 ustanovil marionetno lutkovno gledališče »Il Piccoli di Podrecca«. Prvim igram za otroke so se kmalu pridružile predstave za odrasle, večkrat varietejske s parodijami na znane estradne umetnike, z rahlo ironičnim prikazovanjem in izvirno glasbo. Gledališče je z velikim uspehom gostovalo po vsem svetu, njegova estetika pa je postala kánon in lutkarji so jo posnemali vse do konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Posredno je vplivala tudi na lutkovno ustvarjanje na Slovenskem, zlasti po drugi svetovni vojni. Vittorio Podrecca se je rodil pred 140 leti (1883) v Čedadu.

Vloga aprila leta 1941 ustanovljene politične organizacije in množičnega gibanja Slovencev, “Osvobodilne fronte slovenskega naroda”, se je po drugi svetovni vojni še povečala. Postala je organizacijski okvir množičnega političnega življenja, med drugim pa je organizirala tudi odpravljanje posledic gmotne vojne škode na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno. Njeno poznejše delo je bilo namenjeno krepitvi samoupravljanja in razvoju socialistične demokracije. Na današnji dan pred 70 leti (1953) se je Osvobodilna fronta preimenovala v “Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije”, ki je postala najširša družbena in politična osnova samoupravljanja in uresničevanja politične in akcijske enotnosti ter usmerjanja celotnega družbenega razvoja. Leta 1990 se je spremenila v “Socialistično zvezo Slovenije” in z novimi programskimi izhodišči nastopila na volitvah. Še istega leta se je preimenovala v “Socialistično stranko Slovenije", tri leta pozneje pa se je s tremi drugimi strankami združila v “Liberalno demokracijo Slovenije”.

25. aprila 1945 – 14 dni pred kapitulacijo Hitlerjeve Nemčije, so pripadniki SS in policijskega regimenta 13 na Peršmanovi domačiji nad Železno Kaplo na Koroškem pobili 11 članov družin Sadovnik in Kogoj; med njimi je bilo sedem otrok, starih od osem mesecev do 13 let, od katerih so preživeli le trije. Ta zločin, ki se je globoko zarezal v zavest koroških Slovencev, je postal simbol kolektivnega trpljenja slovenskega naroda pod nacističnim režimom. Odgovorni zanj niso bili kaznovani. Avstrijske oblasti so sicer nekaj let po koncu druge svetovne vojne pripravile sodni proces, na katerem pa nikogar niso spoznali za krivega. Gorska kmetija družine Sadovnik pri Peršmanu je bila od leta 1942 pomembno oporišče odporniškega gibanja. Leta 1965 je Zveza koroških partizanov na hiši odkrila spominsko ploščo, leta 1982 pa je dala pobudo za ureditev muzeja, ki bi prikazoval zgodovino odpora in preganjanja koroških Slovencev v času nacionalsocializma. Na pobudo Društva Peršman je bila kmetija leta 2012 prenovljena v sodoben muzej novejše zgodovine.*Posnetek Pravi dr. Daniel Wuti iz Društva Peršman.