Temeljno delo slovenske teatrologije Pisateljeva slika slovenske družbe s prehoda v 20. stoletje Plečnikov učenec – režiser in scenograf *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Pisatelj, gledališki zgodovinar in kulturni organizator Anton Trstenjak je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko ter leta 1882 začel poučevati na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani in v igralski šoli Dramatičnega društva. Bil je urednik revije Slovan in Slovenskega lista ter sodelavec Slovenske matice. Posebno pozornost je posvetil  prekmurskim Slovencem, med popotovanji onkraj Mure je preučeval življenje rojakov ter zbiral gradivo o njih. Med drugim je pisal o slovenskih pisateljih in umetnikih ter o jezikovnih vprašanjih in knjižnih novostih. Knjiga »Slovensko gledališče«, v kateri je opisal razvoj gledališke dejavnosti na Slovenskem od jezuitskega gledališča do čitalniškega obdobja v 60-ih letih 19. stoletja, posebna poglavja pa namenil delovanju Dramatičnega društva, velja za temeljno delo slovenske teatrologije. Anton Trstenjak se je rodil pred 170 leti (1853) na  Kŕčevini pri Ormožu.

Pesnik, pisatelj in dramatik  – velikan slovenske književnosti –  Ivan Cankar je sprva pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki.  Njegova številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. V povesti Tujci je razgrnil tragiko življenja slovenskih umetnikov, v svojem najobsežnejšem romanu Na klancu je opisal svojo družino in predvsem mater, v Križu na gori je poveličeval ljubezen in domovino, »učitelja idealista« ter socialne in politične razmere na Slovenskem je opisal v povesti Martin Kačur, v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica pa upornega kmečkega hlapca. V zbirki črtic Moje življenje pripoveduje o svojem otroštvu in v Podobah iz sanj o strahotah vojne. V dramah je bičal negativne družbene sile, v politično življenje pa je posegel s kritičnimi in polemičnimi spisi, v katerih je bistro, duhovito in jedko razgrnil svoje nazore. Čeprav je hotel v svoji umetnosti prikazati predvsem objektivno podobo okolja in ljudi, jo je pogosto zasnoval na avtobiografskih elementih. Svoje like je našel v najbližji okolici, izstopala pa je predvsem njegova mati, ki jo je oblikoval v simbol materinske ljubezni in žrtvovanja. Podajal je široko sliko slovenske družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pomembno vlogo pa je imel tudi pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in sloga, saj je ustvaril močan in živahen umetniški jezik. Kot najbojevitejši pripadnik slovenske moderne je deloval tudi v politiki. Sodeloval je v socialdemokratskem gibanju in svoje ideje vključeval v literarna dela. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki.

10. maja pred 120 leti (1903) ob pol treh popoldne je na današnji Meškovi ulici v Slovenj Gradcu, ki se je v tistih časih imenovala Cerkvena ulica, izbruhnil požar. V eni uri je pogorelo 77 hiš, ki so bile tedaj večinoma krite s skodlami, iskro požara pa je veter zanesel tudi na zvonik cerkve sv. Elizabete. V požaru po znanih podatkih ni bilo smrtnih žrtev med ljudmi, je pa poginilo kar nekaj živali. Domačim gasilcem je na pomoč priskočilo deset okoliških gasilskih društev, iz Maribora pa so prišli pomagat s posebnim vlakom. Na pomoč je priskočila tudi vojska iz Celovca, cesar pa je daroval 10 tisoč kron.  Po zaslugi krajevnega fotografa Janeza Andrejca je o tistem obdobju ohranjenih veliko fotografij.

Gledališki režiser in scenograf Viktor Molka je leta 1947 diplomiral iz arhitekture na ljubljanski tehniški fakulteti. Za tem je sodeloval s svojim učiteljem Jožetom Plečnikom in z Antonom Bitencem pri urejanju letnega gledališča Križank. Do leta 1983 je služboval v Ljubljani, delno v Drami, delno pa v Operi. Najprej se je uveljavil kot scenograf v drami Miška Kranjca Pot do zločina, leta 1949 pa že kot režiser.  Nazadnje je delal kot direktor Gledališkega ateljeja. Stalno službo v gledališčih je zapustil samo v letih od 1963 do 1968, ko je poučeval na ljubljanski Šoli za oblikovanje. Večinoma je sam zasnoval sceno in delno kostume. *Posnetek  Kot režiser in zlasti kot scenograf je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih, tudi v Trstu in Mariboru. Leta 1949 je za svoje inscenacije prejel Prešernovo nagrado. Režiser in scenograf Viktor Molka se je rodil  pred 100 leti (1923) v Ljubljani.