Alpski vršaci in njihova prvič izmerjena nadmorska višina Montiran politični proces razveljavljen po 44 letih Nacisti odvzeli staršem 650 otrok

Veliki ljubitelj planin, duhovnik, preporoditelj in pesnik Valentin Stanič je veljal za prvega alpinista v Vzhodnih Alpah, ki ni najemal gorskih vodnikov, sodil pa je tudi v vrh evropske alpinistike zgodnjega 19. stoletja. Leta 1800 se je dan po prvopristopnikih povzpel na najvišji vrh Avstrije, Veliki klek ali Grossglockner, in mu izmeril višino. Valentin Stanič se je kot četrti turist povzpel tudi na vrh Triglava in mu prav tako izmeril višino.

Poštni inovator Lovrenc Košir je služboval v poštnem računovodstvu na Dunaju ter v državnem knjigovodstvu v Zagrebu in Milanu. Tam je vpeljal avstrijsko poštno poslovanje, izdelal nov način manipulacije in obračunavanja ter izpeljal več reform v zaračunavanju poštnega prometa. Leta 1835 je predlagal obračunavanje poštnine z znamkami različnih barv, vendar so to pobudo zavrnili. Avstrija je njegovo idejo poštne znamke uresničila leta 1850 in mu osem let pozneje priznala tudi avtorstvo, vendar pa ga poštni kongres v Bernu ni potrdil. Lovrenc Košir se je rodil leta 1804 v Spodnji Suši pri Škofji Loki.

Med najbolj znane politične sodne procese po drugi svetovni vojni v Sloveniji spada proces proti tako imenovani Nagodetovi vohunski organizaciji. Začel se je na današnji dan leta 1947 pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije v Ljubljani in je trajal dobrih štirinajst dni. Petnajst obtožencev s Črtomirjem Nagodetom na čelu je bilo med drugim obtoženih obveščevalnega povezovanja z Nacionalnim komitejem Kraljevine Jugoslavije v tujini, oddajanja vohunskih sporočil zahodnim veleposlaništvom ter pripravljanja oborožene vstaje zoper Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Nagodeta so obsodili na smrt z ustrelitvijo in kazen tudi izvršili, dvema obsojencema so smrtno kazen spremenili v dvajset let zapora, preostali pa so bili obsojeni na nekaj krajše zaporne kazni ali prisilno delo z odvzemom državljanskih pravic in zaplembo premoženja. *Posnetek  Je o okoliščina procesa povedala publicistka Alenka Puhar.  V začetku petdesetih let so večino obsojenih pomilostili, aprila leta 1991 pa je Temeljno sodišče v Ljubljani razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske republike Slovenije iz leta 1947.

Leta 1942 je v Mariboru potekal sestanek šefa nacistične civilne uprave za Spodnjo Štajersko s funkcionarji Štajerske domovinske zveze in varnostne policije. Na njem so govorili o skorajšnji akciji proti svojcem ustreljenih talcev in padlih partizanov ter aktivistov Osvobodilne fronte. Že nekaj dni pozneje so se začele deportacije v koncentracijska in preselitvena taborišča, kamor so nacisti napotili nekaj tisoč ljudi. V akcijah avgusta 1942 so približno 650 slovenskih otrok v Celju ločili od staršev in jih po temeljitem rasnem pregledu odpeljali najprej v prehodno taborišče v Frohnleitnu blizu Gradca. Najmlajši med njimi je imel le nekaj tednov. Večino so nato napotili naprej v posebna otroška taborišča. Tisti, ki so ustrezali nacističnim rasnim merilom, pa so končali v zavodih esesovskega programa Lebensborn, da bi jim izbrisali spomin, kdo so in od kod prihajajo, ter jih vzgojili v prave predstavnike nemškega rajha.