Mejnik v razvoju ljubljanske drame Iz gledališča na politični sodni proces Vojna svetovnih razsežnosti *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Branko Gavella je kot gledališki režiser debitiral leta 1914; deloval je predvsem v Zagrebu. Od leta 1930 je kot gost pet let režiral tudi v ljubljanski Drami. Te in poznejše njegove režije v Ljubljani, ki so temeljile na dramaturški in idejni analizi dela in so bile nadgrajene z odrsko inventivnostjo samostojnega ustvarjalca, so pomenile mejnik v razvoju ljubljanske Drame. Posebne zasluge ima tudi pri odkrivanju nadarjenih mladih igralcev. Režiser in teatrolog Branko Gavella, ki je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado, se je rodil leta 1885 v Zagrebu.

Pripovednik, pesnik in publicist Ludvik Mrzel je bil že kot dijak zaradi sodelovanja v trboveljski rudarski stavki izključen iz gimnazije. Leta 1943 je odšel k partizanom. Istega leta so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v Dachau. Takoj po koncu vojne je bil imenovan za upravnika mariborskega gledališča. Tam so nekatere uprizoritve kmalu vzbudile ideološke očitke in kmalu so ga na zahtevo hišnega partijskega sekretarja izključili iz vrst komunistične partije. Kmalu nato so ga aretirali in leta 1948 na dachavskem procesu obsodili na 12 let zapora. Del ga je prebil tudi na Golem otoku. Svojo življenjsko zgodbo tistega časa je zaupal pisatelju Branku Hoffmanu, ta pa jo je uporabil pri pisanju svojega romana z naslovom Noč do jutra. Mrzel si je pred vojno pridobil velik ugled s črticami, ki jih je zbral v knjigi Luči ob cesti. Pripovednik, pesnik, esejist, gledališki in literarni kritik, dramatik, prevajalec, po poklicu časnikar Ludvik Mrzel se je rodil leta 1904 v Loki pri Zidanem Mostu.

Svetovno vojno leta 1914 je dokončno sprožil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija tistega leta v Sarajevu. Slab mesec pozneje so z Dunaja srbski vladi poslali ultimat z nesprejemljivimi zahtevami, na današnji dan leta 1914 pa je Avstro-Ogrska Srbiji napovedala vojno. S tem se je na Balkanu začela vojna, ki je naglo prerasla v vojaški spopad svetovnih razsežnosti in grozljivih posledic.

Novinar in politik Dušan Fortič je po trgovski akademiji študiral pravo in  med vojno postal sodelavec Primorskega dnevnik in propagandnega odseka 9. korpusa slovenske partizanske vojske. Po vojni je bil med drugim direktor urada za informiranje Ljudske republike Slovenije in svetnik pri veleposlaništvu v Rimu. Po koncu diplomatske službe je postal odgovorni urednik revij Tovariš, Tedenska tribuna (TT) in nato še Ljubljanskega dnevnika. Po desetletju dela v tisku je pred 60 leti (1963) postal direktor Televizije Ljubljana in pozneje prvi direktor Televizije Koper Capodistria. Prizadeval si je, da bi televizija čim prej in v celoti postala slovenska. Prav zato ima največ zaslug, da je bil prvi televizijski dnevnik v slovenskem jeziku predvajan pod njegovim vodstvom − 15. aprila 1968. *Posnetek  Dušan Fortič se je rodil pred 100 leti (1923) v Idriji.