Tragika koroškega kmečkega upora Spominska knjiga štajerske Švice v Solčavi Prvi – pod današnjih merilih – župan Nove Gorice *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Koroški kmečki upor, najstarejši pomembnejši upor slovenskih kmetov na Koroškem, je bil leta 1478. Vodila ga je tako imenovana »kmečka zveza«; ta je nastala pet let prej, takrat, ko so Turki čez Jezersko prvič vdrli na Koroško ter oplenili Podjuno in okolico Celovca. »Zveza« je od deželnih stanov zahtevala učinkovito obrambo pred turško nevarnostjo in zagrozila z odpovedjo urbarske pravde, torej določb o dajatvah podložnikov, pozneje pa se je uprla tudi plačevanju davka za boj proti Turkom. Spomladi leta 1478 se je kmečki upor razplamenel v Dravski dolini in se prek Ziljske doline razširil po vsem slovenskem delu Koroške do Podjune, nad Celovcem pa je segel tudi v nemški del dežele. Kmetje so si brez spopadov s fevdalci in naskokov na gradove pridobili oblast in graščakom odrekli dajatve. Ti so se s cesarjevim privoljenjem začeli pripravljati na obračun z uporniki, vendar so jih prehiteli Turki: konec julija so čez Predel vdrli na Koroško in razbili uporniško kmečko vojsko. V tri tedne trajajočem plenjenju (to se je končalo na današnji dan leta 1478) so opustošili predvsem tiste dele Koroške, na katerih je bila »kmečka zveza« najbolj razširjena. Upor je bil tako zlomljen in sledila je le še kazen za puntarske voditelje na deželnih sodiščih

Šestnajstega avgusta 1862 se je Janez Šribar iz Celja vpisal v planinsko vpisno knjigo v gostilni Andreja Erjavca v Logarski dolini. To je najverjetneje prva vpisna knjiga v slovenskih gorah, ki je ohranjena v Zgodovinskem arhivu v Celju. Imenovala se je Spominska knjiga štajerske Švice v Solčavi. Zapisi v njej so tudi v nemščini, italijanščini, latinščini, grščini in celo hebrejščini.

Harmonikar Avgust Stanko je veljal za enega najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev, ki so ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja sodelovali z našo radijsko hišo. Ker magnetofoni še niso veljali za običajen del opreme radijskih studiev, je čas med govornimi oddajami povezoval »živo«. Igral je na kromatično harmoniko, ki si jo je bil prislužil kot zmagovalec na tekmovanju na Velesejmu v Ljubljani. Končal je nižjo glasbeno šolo, nadaljeval zasebni študij in se nato posvetil harmoniki. Po drugi svetovni vojni je nekaj let poučeval na glasbeni šoli, ustanovil Pionirski harmonikarski zbor, potem pa do upokojitve vodil govorno fonoteko Radia Ljubljana. Stankov način igranja slovenskih narodnih pesmi na kromatično in ne na diatonično harmoniko, ki jo uporablja večina ljudskih godcev, je bila nekakšna vez med prvinskim ljudskim glasbenim izrazom in nekoliko bolj privzdignjenim muziciranjem. Zvoki njegove harmonike v preprostih, razumljivih harmonijah napevov, velikokrat skupaj s pevcem ali pevskim duetom ter v instrumentalnem triu s klarinetom in kontrabasom, so ohranjeni tudi na približno tristo posnetkih iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja. Slišali bomo odlomek melodije Na Gorenjskem je fletno, ki je bil v studiu našega radia posnet leta 1957. *Posnetek Harmonikar Avgust Stanko se je rodil pred 120 leti (1903) v Ljubljani.

Politik in javni delavec Ludvik Gabrijelčič je bil potomec Andreja Gabrijelčiča, narodnjaškega župana Solkana in soustanovitelja solkanske čitalnice. Učil se je za mizarja in bil vpoklican v italijansko armado. Konec leta 1943 se je vrnil na Primorsko in se pridružil partizanskemu odporniškemu gibanju. Po vojni je v okviru solkanskega ljudskega odbora sodeloval pri pripravah za zgraditev Nove Gorice. V letih od 1952 do 1963 je bil predsednik Občinskega ljudskega odbora mestne občine Nova Gorica, to pa je bil položaj, primerljiv z današnjim županskim. V njegovem obdobju so bili vzpostavljeni temelji za razvoj hotelskega in igralniškega turizma na Goriškem. Ludvik Gabrijelčič se je rodil leta 1921 v Solkanu.