Društvo za preučevanje zgodovine Strokovnjak za umetnost med gotiko in barokom Operni pevec – mojster basovskih vlog *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Društvo za preučevanje deželne zgodovine Historično društvo za Kranjsko je bilo pred 180 leti (1843) ustanovljeno kot del Notranjeavstrijskega historičnega društva, katerega zaščitnik je bil nadvojvoda Janez. Delovalo je kot zveza kranjskega, koroškega in štajerskega pokrajinskega društva, ki pa je kmalu začela razpadati. Tako je leta 1850 Historično društvo za Kranjsko oklicalo svojo samostojnost. Imelo je približno tristo članov; poleg uradnikov, zdravnikov, pravnikov, duhovnikov in veleposestnikov tudi nekaj trgovcev in obrtnikov. Glavna naloga društva je bilo zbiranje in raziskovanje arhivskega gradiva, arheoloških najdb, odlitkov posameznih spomenikov in sploh vseh zanimivih ostankov iz kranjske preteklosti. Člani so bili zelo uspešni, saj so rešili nekaj graščinskih arhivov, arhiv nemškega viteškega reda in arhiv samostana v Stični. Sedež društva je bil v Ljubljani, izdajalo pa je tudi svoje glasilo. V ljubljanskem liceju je zasnovalo knjižnico, arhiv, numizmatično zbirko, zbirko slik, pečatov in podobno. Po zelo uspešnem delu v petdesetih letih 19. stoletja pa je Historično društvo za Kranjsko začelo zamirati in leta 1885 ugasnilo. Njegove zbirke je prevzel Deželni muzej v Ljubljani, bogata društvena knjižnica pa je postala podlaga za današnjo knjižnico Narodnega muzeja.

Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je leta 1952 doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Pri svojem poznejšem delu se je posebno posvečal srednjeveški umetnosti pri nas, predvsem kiparstvu, raziskoval obdobje med gotiko in barokom, spremljal sodobne umetnostne pojave in med drugim objavil obširen pregled sodobne slovenske umetnosti. Sodeloval je pri pripravi različnih razstav v Ljubljani in drugod, pisal spremna besedila za kataloge ter razprave o etnografskih in arheoloških vprašanjih. *Posnetek Od leta 1950 je bil sodelavec Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vrsto let profesor za zgodovino in varstvo sakralne umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Umetnostni zgodovinar, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Emilijan Cevc se je rodil leta 1920 v Kamniku.

Operni pevec Danilo Merlak je bil znan po veliki muzikalnosti in pevski vzdržljivosti, zato je z lahkoto poustvarjal tudi najtežje basovske vloge. S prirojeno odrsko inteligenco, intuicijo in izjemno muzikalnostjo je bil ena najizrazitejših osebnosti v opernem življenju v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Ko je v Trstu zmagal na pevskem tekmovanju, si je pridobil štipendijo za študij solopetja. Odšel je v Bologno, od tam pa so ga med drugo svetovno vojno odgnali v koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Po vojni se je vrnil v Trst, nadaljeval študij in v tržaški Operi debitiral kot Komtur v Mozartovi operi Don Juan. Takrat je bil na predstavi tudi Danilo Švara in ga povabil v Slovenijo. Pel je v Mariboru, Splitu, Italiji in drugje, nazadnje pa kot redno angažiran v Ljubljani. Od takrat ni bilo uprizoritve Verdija, v kateri ne bi nastopil. Kot koncertni pevec je basist Danilo Merlak – rodil se je leta 1921 v Škednju pri Trstu – nastopal predvsem s slovenskimi deli.

Predlog za graditev hidroelektrarne Mariborski otok je bil vložen že leta 1909, vendar tedaj ni dobil podpore. Pa vendar so odkupili gradbeni načrt ter zemljišča. Mariborska občina je potem zaprosila za koncesijo za graditev. Leta 1913 se je prošnji pridružila tudi občina Gradec. Zaradi razpada Avstro-Ogrske graditve skupne hidroelektrarne ni bilo. Dela so se začela v obdobju okupacije leta 1942. Načrtovali so, da bo prvi agregat začel delovati leta 1944, vendar so do konca vojne dokončali le tretjino gradbenih del. Zaradi neustrezne tehnične dokumentacije je bilo nadaljevanje graditve po vojni zelo oteženo, prav tako so bile težave z dobavo gradbenega materiala ter opreme, primanjkovalo pa je tudi usposobljene delovne sile. Slovesno odprtje elektrarne je bilo 5. septembra 1948, ko je ob polovični zajezitvi začel obratovati prvi agregat. Zaradi težav pri dobavi turbin podjetja Voith iz St. Pöltna v Avstriji ter tedaj še nezadostne usposobljenosti domačih izvajalcev so se povezali s podjetjem Voith iz nemškega Heidenheima. Drugi agregat je začel delovati pet let pozneje, tretji pa leta 1960.