Herbarij z dva tisoč rastlinami Prvi zemljevid slovenskih narečij Zdravniška pot od Gorice do San Francisca

Ljubljanski botanični vrt je pod vodstvom Alfonza Paulina dosegel evropsko raven. Ko ga je leta 1931 po 45 letih vestnega dela prenehal upravljati, je bilo v njem že več kot sedem tisoč različnih rastlin, med njimi skoraj vse, ki rastejo pri nas. Hkrati s sistematskim zbiranjem in gojenjem rastlin je več kot štiri desetletja nastajal tudi Paulinov herbarij, najpopolnejše tovrstno delo iz naših krajev, znano kot “Flora exiccata carniolica”; vsebuje podatke o dva tisoč rastlinah. Sam in ob pomoči sodelavcev je nabiral rastline najprej po Kranjskem in nato po vsej Sloveniji. Našel je več kot dvesto do tedaj na Slovenskem še neugotovljenih vrst, precej pa jih ni bilo znanih tudi nikjer drugod in tako nosijo zdaj njegovo ime. To glavno Paulinovo delo je še dandanes temeljno za vsako študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju. Alfonz Paulin se je rodil pred 170 leti (1853) na graščini Turn pri Krškem.

Slovensko pisateljsko društvo je 14. septembra 1872 na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo za ustanovitev društva je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici.

Leta 1890 se je v Ljubljani rodil jezikoslovec Fran Ramovš. Študij je začel na Dunaju in ga nadaljeval v Gradcu. Disertacijo o slovenskih izrazih praslovanskih polglasnikov je končal leta 1912 in bil dve leti pozneje promoviran za doktorja filozofije. Bil je med ustanovitelji ljubljanske univerze, eden njenih prvih rednih profesorjev, pa tudi prvi predavatelj v njeni zgodovini. *Posnetek Je povedal zgodovinar dr. Željko Oset.  Leta 1938 je sodeloval tudi pri ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Kot jezikoslovec se je Fran Ramovš ukvarjal s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval narečja in v knjigi “Dialektološka karta slovenskega jezika” leta 1931 objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij.

Poznejši zdravnik Stanko Vrčon je bil rojen v težkih socialnih razmerah in je  najprej obiskoval goriško malo semenišče, po zasebni maturi pa odšel na študij medicine v Padovo. Po študiju je v Gorici odprl zasebno prakso  in jo opravljal vse do kapitulacije Italije. Jeseni 1943 se je pridružil domobrancem in ostal zdravnik v Ajdovščini. Zaradi te odločitve so nasprotniki iz partizanskega tabora izgnali njegove domače in mu požgali dom. Zdravniški poklic je opravljal do konca vojne, ko je odšel v Italijo in naprej v Združene države Amerike. Za opravljanje poklica je moral tam znova opraviti izpite iz medicinskih predmetov, angleškega jezika in ameriške ustave. Deloval je v San Franciscu, tam je postal znan kot »zdravnik ubogih«, bil pa je tudi eden redkih, ki so si ponoči upali v četrti mesta, ki so slovele kot nevarne. Zdravnik Stanko Vrčon se je rodil pred 110 leti (1913) v Dobravljah pri Ajdovščini.