Valentin Stanič in prvo društvo zoper trpinčenje živali Franc Aichholzer, starosta slovenskih koroških učiteljev “Teleskop”, roman Ivana Bratka o pobegu iz italijanskega koncentracijskega taborišča *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Slikarja in grafika Zorana Mušiča sta s slikanjem prva seznanjala njegova učitelja, Viktor Cotič in Anton Gvajc v Mariboru.

Študiral je v Zagrebu, na akademiji za likovno umetnost. Leta 1934 je končal študij in nato obiskal Španijo, od tam pa se je sredi tridesetih let umaknil domov na Štajersko. Leta 1944 je bil interniran v taborišče Dachau. V njem je ustvaril risbe, javnosti pa jih je predstavil na razstavah v Bologni leta 1965 in v Parizu leta 1981. Taboriščne risbe je nadgradil v spominih, prenesenih na papir. Šlo je za cikel "Nismo poslednji". *Posnetek V taborišču je Mušič ustvaril kakšnih 200 risb, od teh se jih je ohranila približno četrtina. Po osvoboditvi se je vrnil v Gorico, kmalu potem pa odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade v Cortini prvič razstavljal v Parizu, pogodba s Francosko galerijo pa mu je omogočila ustalitev v tem mestu. Od tedaj je živel v Benetkah in Parizu. Po vojni se je Mušič sicer vrnil v Ljubljano, toda ko so se leta 1947 pripravljali tako imenovani dachavski procesi, politično montirani sodni procesi proti nekdanjim taboriščnikom, je dobil namig in zapustil domovino. 

Slikar in grafik Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici pri Gorici.