Prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti »Šel je popotnik skozi atomski vek« Nacistični izgon koroških Slovencev Ljubljano je pred 130. leti prizadel rušilni potres. Približno četrtina vseh hiš v mestu je bila porušenih ali pa tako poškodovanih, da so jih morali pozneje dokončno podreti. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal mestni magistrat, zapisali: "Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano." Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi. Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih tal zelo prizadet, delno pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje. Potres je zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.