Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
So kraji o katerih se veliko piše in veliko govori. Pri poslušalcih in bralcih to sproža različne predstave o videzu, razsežnosti, lokaciji in še čem. Hkrati vzbuja tudi željo po videti. Auschwitz je takšen kraj. Žal lahko rečemo, da je to kraj, ki je znan po tem, da je v njem človeškost izginila. Auschwitz na Poljskem je namreč simbol tega, kar naj bi se v človeško zgodovini nikoli ne zgodilo. Pa se je!
Auschwitz 1, nekdanja vojašnica je bil dobro varovana z dvojnim žičnim obročom
Spominska kapelica žrtvam znotraj taborišča
Stražni stolp
Sonja Vrščaj in mladi med obiskom Auschwitza – soglasje generacij
Verjeti je, da bo ohranjanje spomina na hladnokrvno usmrtitev od 1.1 do 1.5 milijona ljudi v plinskih celicah, predvsem Judov (0d 800 tisoč do 1.1 milijona), dovolj močno opozorilo, da se to ne bi več ponovilo. Žal se. Na primer v Srebrenici.
Železniški vzhod v Auschwitz 2 ali Auschwitz-Birkenau
Ruševine plinske celice in krematorija, razstrelili so ju že Nemci konec leta 1944
Prve dni maja se je na ogled tovarne smrti prvič odpravilo približno 50 dijakinj in dijakov treh slovenskih gimnazij (škofijske iz Ljubljane, prve celjske in prve mariborske). Ogledali so si Auschwitz 1, prvo taborišče, ki je bilo nameščeno v prostorih nekdanje vojašnice in približno 2 kilometra oddaljeni Auschwitz 2 oziroma Auschwitz – Birkenau.
Dijakinje in dijaki ter njihovi spremljevalci pri polaganju venca na spominsko ploščo umrlim Slovenkam in Slovencem
Sonja Vrščaj pripoveduje mladim pred »svojo« barako
Pogradi v »baraki« - prostor za deset jetnic
Da bi lažje doumeli razsežnost uničevalnega taborišča in motive, ki so vodili naciste pri tem največjem zločinu v zgodovini človeštva, sta jih na poti spremljala dva zgodovinarja, dr. Toš in prof. Hajdinjak, posebna dragocenost pa je bilo pričevanje ene izmed preživelih taboriščnic Sonje Vrščaj (90) iz Ljubljane. Zanimalo nas je, kako bodo mladi doživeli to prvo fizično srečanje s takšnim krajem, srečanje, ki bi ga lahko imenovali oblikovanje plastičnega spomina. Zato jih je napoti spremljal tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo.
910 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
So kraji o katerih se veliko piše in veliko govori. Pri poslušalcih in bralcih to sproža različne predstave o videzu, razsežnosti, lokaciji in še čem. Hkrati vzbuja tudi željo po videti. Auschwitz je takšen kraj. Žal lahko rečemo, da je to kraj, ki je znan po tem, da je v njem človeškost izginila. Auschwitz na Poljskem je namreč simbol tega, kar naj bi se v človeško zgodovini nikoli ne zgodilo. Pa se je!
Auschwitz 1, nekdanja vojašnica je bil dobro varovana z dvojnim žičnim obročom
Spominska kapelica žrtvam znotraj taborišča
Stražni stolp
Sonja Vrščaj in mladi med obiskom Auschwitza – soglasje generacij
Verjeti je, da bo ohranjanje spomina na hladnokrvno usmrtitev od 1.1 do 1.5 milijona ljudi v plinskih celicah, predvsem Judov (0d 800 tisoč do 1.1 milijona), dovolj močno opozorilo, da se to ne bi več ponovilo. Žal se. Na primer v Srebrenici.
Železniški vzhod v Auschwitz 2 ali Auschwitz-Birkenau
Ruševine plinske celice in krematorija, razstrelili so ju že Nemci konec leta 1944
Prve dni maja se je na ogled tovarne smrti prvič odpravilo približno 50 dijakinj in dijakov treh slovenskih gimnazij (škofijske iz Ljubljane, prve celjske in prve mariborske). Ogledali so si Auschwitz 1, prvo taborišče, ki je bilo nameščeno v prostorih nekdanje vojašnice in približno 2 kilometra oddaljeni Auschwitz 2 oziroma Auschwitz – Birkenau.
Dijakinje in dijaki ter njihovi spremljevalci pri polaganju venca na spominsko ploščo umrlim Slovenkam in Slovencem
Sonja Vrščaj pripoveduje mladim pred »svojo« barako
Pogradi v »baraki« - prostor za deset jetnic
Da bi lažje doumeli razsežnost uničevalnega taborišča in motive, ki so vodili naciste pri tem največjem zločinu v zgodovini človeštva, sta jih na poti spremljala dva zgodovinarja, dr. Toš in prof. Hajdinjak, posebna dragocenost pa je bilo pričevanje ene izmed preživelih taboriščnic Sonje Vrščaj (90) iz Ljubljane. Zanimalo nas je, kako bodo mladi doživeli to prvo fizično srečanje s takšnim krajem, srečanje, ki bi ga lahko imenovali oblikovanje plastičnega spomina. Zato jih je napoti spremljal tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo.
Neveljaven email naslov